V Parku spomina Teharje je potekala že tradicionalna spominska slovesnost s sveto mašo za teharske žrtve.
Letošnji slavnostni govornik pri spomeniku v Bukovžlaku je bil Slavko Žižek, sveto mašo pa je ponovno daroval upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek.
Danes je na grobišču v Bukovžlaku potekala žalna slovesnost s sveto mašo s katero so se poklonili žrtvam, ki so v teharskem taborišču trpeli po končani 2. svetovni vojni.
V Teharjah so leta 1945, po končani vojni, v barake nekdanjega nemškega vadbenega centra začasno namestili zajete domobrance. Večina njih je bila usmrčenih, nekateri pa so končali v pred leti odkritem množičnem grobišču Huda jama pri Laškem, pa tudi v rudniških rovih Hrastnika ali Pečovnika. Po ocenah naj bi bilo ubitih okoli 5 tisoč slovenskih in tujih otrok in odraslih.
Spoštovanje do tolikega trpljenja, ki se je dogajalo v Teharjah, in sočutje do vseh žalujočih, ki so ostali za njimi, krajane in druge spodbuja, da se vsako leto udeležijo slovesnosti z mašo. Slednjo je letos pri spomeniku v Bukovžlaku daroval upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, slavnostni govornik pa je bil Slavko Žižek.
Lipovšek: Hvaležen, da je vendarle stekel proces postopnega urejanja več kot 600 morišč in grobišč
“74 let je minilo od konca druge svetovne vojne, od teh jih je minevalo petdeset v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine,” je dejal škof Lipovšek. Dodal je, da poleg te temne strani medvojne in povojne zgodovine obstaja tudi svetlejša, ki se je uresničevala v prizadevanju, da pokojnim daje pravico do imena in groba, preživelim pa pravico do spomina. Hvaležen je vsem, ki so poskrbeli, da je vendarle stekel proces postopnega urejanja več kot 600 morišč in grobišč ter postopek identifikacije žrtev in prenos posmrtnih ostankov iz nekaterih grobišč v prostore začasne kostnice.
Žižek: še vedno poslušam zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih,…
“Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo – vse tako kaže – ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori – več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 – in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne,” je dejal Žižek.
Poudaril je, da še vedno posluša zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih, itd., kar se mu zdi krivično “ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini greh je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva,” je še dodal Žižek.
foto, naslovna: Nova slovenska zaveza
