19. aprila 2010 so oblasti na mejnem prehodu med Srbijo in Hrvaško prijele Franca Kosa, ki ga je Interpolova tiralica bremenila vojnih zločinov. 44-letnik, ki je mladost preživel v Gaberniku pri Kostrivnici in v Šmarju pri Jelšah, naj bi sodeloval pri genocidu v Srebrenici. Kos, ki sta se ga med vojno prijela vzdevka Slovenac in Žuti, je priprt v Sarajevu, kjer poteka tudi sojenje njemu in še trem članom bjeljinskega voda. Po obtožnici naj bi bil vod, ki mu je poveljeval prav Kos, odgovoren za smrt 800 Bošnjakov. Šmarčan je bil med vojno na Balkanu član srbske, hrvaške in muslimanske vojske. Sodelovanja pri pobojih ne taji, vendar trdi, da ni vedel, da je šlo za genocid (o njegovi zgodbi so te dni s člankom z naslovom Specialist za metek v glavo obširno poročale Slovenske novice).
V nekaterih medijih in spletnih forumih so se pojavila namigovanja, da ima njegova družina (v Sloveniji še živita njegova brat in sestra) precej masla na glavi, da so se ga odrekli in zatajili. Svojo plat zgodbe se je za Kozjansko.info odločila osvetliti njegova sestra, ki živi v Šmarju pri Jelšah. Želela je ostati neimenovana. Intervju s sestro domnevnega vojnega zločinca si preberite v spodnjih vrsticah.
Kdaj ste imeli zadnji stik z vašim bratom?
V telefonskem pogovoru sva se slišala dan pred njegovim prijetjem 19. aprila 2010.
Kaj sta se takrat pogovarjala?
Franc je želel priti v Slovenijo. Želel se je predati slovenskim oblastem in tu dočakati sojenje. Prosil me je, če lahko pride k meni v Šmarje pri Jelšah.
Vendar mu načrt ni uspel …
Ne, odločil se je za potovanje z avtobusom, kjer so ga na mejnem prehodu tudi prijeli. Najverjetneje so kriminalisti prisluškovali najinim telefonskim pogovorom in so tako tudi vedeli, kje ga iskati. Brat je naredil napako, ko se je pred potovanjem po nasvet obrnil na policijsko postajo v Rogaški Slatini. S tem si je naredil medvedjo uslugo in onemogočil prihod domov. Spomnim se, da sem se na dan njegovega prijetja vračala iz tujine. Tudi zato sva se z bratom dogovorila, da se vrne prav tisti večer, ko bom doma. Poklical me je mož in mi povedal: »A veš, da je Franč na televiziji? Prijeli so ga na meji.«
Ste tudi pred tem imeli stike z bratom?
Od začetka vojne več kot 11 let ni bilo glasu od njega. Mislili smo, da je mrtev. Ni vedel, da mu je v Sloveniji umrl oče, da mu je umrl nečak. Nismo vedeli, kje je, kaj dela. Kot sem rekla, mislili smo, da je mrtev.
Zakaj je po več kot desetletju znova navezal stike z vami?
Želel si je urediti dokumente. Ker je Slovenijo zapustil pred osamosvojitvijo, po vojni pa je v Bjeljini živel pod lažnim imenom, je imel le stare jugoslovanske papirje. Leta 2002 je prišel k meni v Šmarje pri Jelšah. Tu je bil dva tedna. V tem času se je povsem prosto gibal po Šmarju, Celju in si uredil vse potrebne dokumente. Nato se je vrnil v Bjeljino, kjer si je že pred tem ustvaril družino, odprl obrtniško delavnico in začel novo življenje. Le dan po njegovem odhodu so na moja vrata potrkali kriminalisti in mi postavljali vprašanja o njemu. Meni se takrat niti sanjalo ni, za kaj vse naj bi bil Franc odgovoren. Če bi ga res želeli prijeti, so imeli takrat idealno priliko.
Torej vam med svojim bivanjem pri vas o vojni ni govoril?
Ne, o vojni nam ni nikoli veliko pripovedoval. Izdal je le nekaj malenkosti. V vojni vihri mu je bilo najlepše, če si je kje našel miren kotiček, kjer je lahko v miru zaspal. Po njegovem pripovedovanju mu je življenje rešila ženska, s katero se je po vojni tudi poročil. Danes imata v Bjeljini 4-letnega sina. Bil je tudi dvakrat zaprt v taborišču. Zaradi tega je tudi nosil uniforme vseh treh vojsk, saj je bil postavljen pred dejstvo – ali se nam pridružiš, ali dobiš kroglo v glavo.
O Srebrenici, genocidu, pokolih in ostalih stvareh, ki ga bremeni obtožnica, ni govoril?
Ne, nikoli. Nam se niti sanjalo ni, kaj naj bi Franc počel. Za vse stvari smo izvedeli preko medijev. Ko se je v časopisih začel pojavljati vzdevek Slovenac, sem sicer posumila, da bi to lahko bil moj brat. Ker pa ime Franc Kos ni bilo omenjeno in so pisali, da je iz Dolenjske, sem predvidevala, da je to nekdo drug. Šele kasneje, ko se je želel vrniti v Slovenijo, mi je povedal malo več. On ni vedel za genocid, izpolnjeval je ukaze. Če teh stvari ne bi delal, bi ga ubili. Ko mu je poveljstvo po Srebrenici naložilo še en podoben ukaz in ga ponovno postavilo pred dejstvo – to boš naredil, ali dobiš kroglo v glavo – je bil pripravljen umreti, le da mu teh stvari ne bi bilo potrebno početi. Prevzel je odgovornost in je pripravljen odslužiti svoj dolg. Zato se je tudi želel predati slovenskim oblastem.
Vam je pred vojno povedal, kam se odpravlja?
Ne, nikomur ni povedal, kakšni so njegovi nameni. Preprosto je odšel, pustil službo v Celju in stanovanje z vso opremo v Šmarju. Moj drugi brat je izvedel povsem po nakjučju, ko ga je kot vlakovni sprevodnik srečal v Krapini. Takrat mu je rekel: »Franč, ne hodi, dobro premisli v kaj rineš.« Franc mu je le odvrnil: »Zase se brigaj!« in nadaljeval svojo pot. To je bil tudi zadnji stik, ki smo ga sorodniki imeli z njim, preden me je leta 2002 poklical.
Kakšen je bil Franc Kos kot otrok?
Imel je težko otroštvo. Ko je bil star 4 leta, nam je umrla mama. Takrat se niti ni točno zavedal, kaj se je zgodilo. Tega se je začel zavedati šele, ko je bil starejši. Kot najmlajši otrok v družini je nekaj časa živel v rejništvu. Po končani šoli in vojaškem roku se je zaposlil v komunalnem podjetju in najel stanovanje v Šmarju. Bil je deloholik. Pripravljen je bil delati, ne 24, ampak 56 ur skupaj. Pridno je varčeval. Preden se je odpravil v Bosno, je imel za več kot 3 tisoč nemških mark prihrankov. Tudi, ko si je po vojni ustvaril novo življenje v Bjeljini, je garal. Odprl je delavnico ter delal dan in noč. Edino, kar ga je morilo, je bilo, da mu v petih letih ni uspelo narediti vozniškega izpita. Iz nekaterih strani so se pojavila namigovanja, da naj bi bil agresiven. Nikoli ni kazal nobene agresije in, kolikor jaz vem, tudi nikoli ni imel težav z zakonom.
Ste leta 2002, ko vas je po 11 letih znova obiskal, opazili kakšne spremembe na njemu?
Bil je bolj tih kot ponavadi, videlo se je, da je vojna pustila posledice na njemu. Se je pa povsem normalno družil in pogovarjal z nami. Igral se je z mojo vnukinjo, jo peljal na igrišče. Družil se je z mojo hčerko, s katero sta si zaradi majhne starostne razlike bila kot brat in sestra že pred vojno. Bil je zelo prizadet, ker je šele takrat izvedel, da mu je pred več kot 7 leti umrl oče in da je v nesreči umrl njegov nečak, moj sin. Kazal je tudi neverjeten odpor do alkohola, saj ni želel spiti niti kozarca piva. Sicer tudi pred svojim odhodom v vojno ni veliko pil. Šele kasneje, ko sem to prebrala v časopisih, sem spoznala, da so ga, tako kot ostale vojake, silili z mamili in žganjem, da so bili sposobni opravljati krvave posle. Po vojni se je odvisnosti rešil in postal popoln abstinent. Alkohol se mu je zagabil.
Ko je zgodba Franca Kosa prišla na dan, ste tudi vi morali požreti marsikaj …
Pojavilo se je ogromno laži, namigovanj, podtikanj … Z bratom so nama očitali, da sva se ga odrekla. Za mojim hrbtom so govorili, da sem sestra plačanca, da nisem nič boljša kot on. Tudi novinarji so nas po nepotrebnem izpostavljali. Brez mojega ali moževega privoljenja so iz oddaje Svet na Kanalu A prišli snemat vhod v moje stanovanje. Rekli so, da so tako njim kot Francu vrata ostala zaprta. Takrat me sploh ni bilo doma. Tudi brat je naletel na podobna podtikanja, zaradi tega je imel celo težave v službi. Pisali so, da imamo maslo na glavi.
Zakaj ste se odločili spregovoriti?
Želim oziroma zahtevam, da se družina ne vpleta več v zgodbo. Mi se bratu nismo odrekli. Za stvari, ki naj bi jih počel, nismo nikoli vedeli. Dolgo nismo imeli stika z njim. Res je, da se že zaradi lastne varnosti ne želimo izpostavljati, a to nikakor ne pomeni, da smo zatajili lastno kri. Če nas bo njegov odvetnik poklical, smo pripravljeni do neke mere, dokler niso ogrožena naša življenja, sodelovati z njim. Morda se ga je odrekla Slovenija, mi pa se ga nismo. Oba z bratom sva Francu rekla: »Če si res delal to, kar pišejo, boš moral svoje odslužiti.« Tudi on se tega zaveda in je pripravljen sprejeti kazen. Želel se je predati v Sloveniji, ker ve, da je v Sarajevu ogroženo njegovo življenje. Ker je kronska priča v procesu proti vrhovnemu poveljstvu srbske vojske z Ratkom Mladičem na čelu, ni malo takšnih, ki bi ga radi videli mrtvega.
* Na fotografiji je Franc Kos, ki mu v Sarajevu sodijo zaradi genocida v Srebrenici (foto: Interpol)
t: Marko Kovačevič
