Nedeljski derbi med Celjem in Olimpijo, ki ga je na pragmatičen in srečen način dobila slednja, še vedno buri duhove. Predvsem po zaslugi trenerja Celja Alberta Riere, ki enostavno ne more preboleti – ne toliko poraza, temveč načina, na katerega je njegov rojak na klopi tekmeca iz Ljubljane prišel do zmage: z ubijanjem nogometne igre, parkiranim avtobusom v kazenskem prostoru in čakanjem na napako nasprotnika.
Kdor čaka, dočaka, pravi star slovenski pregovor, in Victor Sanchez jo je v nedeljo dočakal napako obrambne linije Celja. Učinkoviti Olimpijin napadalec Raul Florucz je svojo priložnost izkoristil, na drugi strani Aljoša Matko svojih številčnejših pač ne, in “izplen” je znan – Celjani so, na čelu z Matkom, igrišče zapustili sklonjenih glav in z dolgimi nosovi.
Da boleč taktični, ali bolje rečeno, konceptualni poraz proti trenerskemu kolegu, ki vodi največjega tekmeca za naslov, Rieri ni dal spati, sta pokazali njegovi objavi na Instagram profilu. V prvi je, pozno v noči po tekmi, objavil statistične podatke, ki so bili praktično vsi (z izjemo rezultata) v prid Celjanom, in ob tem zapisal: “To je bila najlažja tekma v moji karieri, še dobro, da nas je premagal Bog in ne nasprotnik! Amen.”
Nekoliko za tem pa je sledila nekoliko daljša izpoved: “Tudi ko nekoga razbiješ, bodo nekateri trdili, da tega niso videli. Tisti, ki nočejo odpreti oči in videti realnosti, bodo po tej tekmi trdili, da je trava temna. A dejstva so dejstva, če jim verjameš ali ne. To je vse, kar imam o tej tekmi za povedati, poln sem energije za prihodnost. Pazite se, prihajamo. Saj veste, kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Danes sem, bolj kot kadarkoli, srečen in ponosen, da sem grof! Ne bomo se ustavili in kdor ve, o čem govorim, razume, da ima ta poraz zame okus po zmagi!”
V NK Olimpija mu niso ostali dolžni. Na svojem Instagram profilu so ob video izsekih Vidovškovih dveh obramb s tekme opozorili na neučinkovitost Celjanov pred njihovimi vrati: “24 strelov, 2 obrambi: precej miren dan v pisarni za številko 69”, so zapisali.
Riera na igrišču “umira pokončno”, ob igrišču pa ne
Športni komentatorji Rierinega razpravljanja niso vzeli s simpatijo. Pišejo o tem, da po tekmi ni zmogel športno čestitati trenerskemu kolegu za zmago, kar dva športna novinarja, Dnevnikov Jože Okorn in MMC-jev Slavko Jerič pa sta v naslovnih svojih komentarjev zapisala, da je Riera (zelo) slab poraženec.
Večini argumentov, s katerimi komentatorji utemeljujejo navedeno tezo, je treba prikimati. Riera je slab poraženec, a ne od danes, temveč že od nekdaj, kot je v svojem zapisu na podobne Rierine “izpade” še iz časa, ko je vodil Olimpijo, opozoril Jerič.
Pa vendar ga na nogometni horizont povzdiguje ena druga njegova “lastnost”. In sicer, da je, vsaj v slovenskem prostoru, Albert Riera redko poraženec. Ob tem pa je zanj značilna še nadaljnja: da kadar pade, to ni zaradi pragmatičnega in strahopetnega pristopa k nogometni igri. Rierino Celje je v nedeljo na igrišču umrlo pokončno, le njegov trener po tekmi žal ne.
Je nogometni pragmatizem, ki na račun rezultata ubije tekmo, upravičena pot do uspeha?
Pri bistvu dileme, ki jo odpira Riera, pa ne gre toliko zanj, niti za NK Celje ali nedeljski derbi v knežjem mestu. Bistvo sporočila, skritega za zanj značilnim sočnim in prenapetim izrazoslovjem lahko potegnemo iz sledečega:
“Seveda, pomemben je rezultat, ampak moja ekipa nikoli ne bo zmagovala na takšen način. To je razlika med Olimpijo in Celjem. To je razlika trenerjev.” Ter še: “tu smo, da pomagamo dvigniti nivo slovenskega nogometa. A z igro, kot jo je prikazala Olimpija, nikakor ne pomagamo.”
V ozadju je torej stara dilema, ali v nogometu cilj posvečuje sredstva, ko gre za lovljenje rezultata. V Sloveniji jo je z uspehi svojega Maribora najbolj prepričljivo legitimiral Zlatko Zahović. Njegov Maribor ni umiral od lepote, a igrala se je Liga prvakov in serijsko so se osvajali državni naslovi. S podobno miselnostjo je izjemen rezultat na Euru z limitirano Slovenijo dosegel tudi Matjaž Kek. Mariborčana sodita med v Sloveniji najbolj čaščene nogometne delavce.
Če kdo, so po zavračanju takšnega pristopa k nogometu poznani Španci. Prvi med njimi v Sloveniji, Albert Riera, je upravičil ta sloves: naslov z Olimpijo je osvojil z atraktivno, napadalno igro in nič drugače ne postopa v lovu na uspehe v Celju.
Podoben imidž si je, na kanček drugačen, mnogi bi rekli bolj spoštljiv, način, v Sloveniji začel graditi Victor Sanchez. Vse do – za Riero, celjske igralce in tudi gledalce – šokantnega trenutka na nedeljskem derbiju, ko je hitro postalo jasno, da Olimpija ne igra, kot je pod Sanchezom zanjo značilno: odprto, atraktivno, in ambiciozno, temveč zaprto, zadržano, na trenutke celo bojazljivo.
Pa vendar. Riera ima sicer prav, da je Sanchez s takšnim pristopom tistim, ki so si obetali spopad atraktivnega nogometa iz oči v oči, uničil tekmo. A pragmatizem s ščepcem sreče je trenerja Olimpije na koncu nagradil, pri čemer, roko na srce, ni imel toliko zraven Bog, kot neučinkovitost celjskih napadalcev. Predvsem sicer prodornega Aljoše Matka, ki bi z bolj natančnim zaključkom po uspešnem driblingu v 9. minuti Olimpijo oprl kot konzervo s fižolom in svojemu trenerju ter občinstvu zagotovil tekmo, kakršno so si obetali. Da o njegovem grand finalu z žogo med oblake ne izgubljamo besed.
Albert Riera je povedal še eno resnico: prvenstva se ne zmagujejo v novembru, temveč v maju. Sam bo trmasto vztrajal na svoji poti in ni mu zameriti. Nenazadnje je na tak način v Sloveniji že požel uspeh in to ga je tudi ponovno pripeljalo na celjsko klop. Kdo ve, morda ga z drugačno, kanček prilagojeno (Zahović bi rekel: bolj pragmatično) miselnostjo v Sloveniji po tem, ko jo je že zapustil v s ciljem nadaljevanja kariere na bolj ugledni nogometni sceni, več ne bi videli.
Morda pa si Victor Sanchez na začetku svoje trenerske poti vendarle želi drugačnega scenarija: uveljaviti svojo (špansko) nogometno miselnost tudi pri vodenju svojih ekip, vendar ne vedno in za vsako ceno. So trenutki, ko je nogometno lepoto vredno žrtvovati v prid rezultata. Najbrž se je tudi tega naučil v največjem klubu na svetu, njegovem Realu iz Madrida.
Albert Rirea sicer pravi, da Sanchezu ne bo uspelo. Čas bo dal odgovor, kdo ima prav: delnega že to sezono, dokončnega pa, ko bo čas za rezime kariernih poti dveh velikih trenerskih potencialov, ki ju je nekakšno naključje pripeljalo v nogometno obrobno deželico na sončni strani Alp. Dokler ju imamo tukaj, lahko, z redkimi izjemami, uživamo v sadovih njune sila podobne, pa vendarle kanček različne nogometne filozofije. Ter rivalstvu, ki je korenine šele dobro pognalo.
Poglejte še:
