Celjanka del uspešne slovenske ženske alpinistične odprave v Himalajo

Patricija Verdev je kot članica Alpinističnega odseka Planinskega društva Celje Matica sodelovala v štiričlanski odpravi v indijski del Himalaje. Odpravo so poimenovale Lalung 2024, poimenovano po odmaknjeni dolini, med njo pa so preplezale štiri prvenstvene smeri. 

V odpavi je bila s širšega Celjskega še Anja Petek (Zgornjesavinjski AK Rinka), družbo pa sta jima delali še Ana Baumgartner in Urša Kešar.

Kot so zapisali na straneh Planinske zveze Slovenije, med njimi po dolžini in kompleksnosti izstopa 2000-metrska smer Here comes the sun po vzhodnem grebenu na še neosvojen šesttisočak Lalung I (6243 m), za katero sta Petkova in Verdeva v alpskem slogu porabili pet plezalnih dni v septembru in ga ocenili z ED, kar je najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice.

Medtem sta Ana Baumgartner in Urša Kešar preplezali dve novi smeri v granitni severni steni neimenovanega vrha, čeprav so ju ovirale težave z višino in nestabilno vreme. Ekspedicija je s skupno štirimi prvenstvenimi vzponi pokazala izjemno motivacijo, vztrajnost in odlično ekipno sodelovanje.

Preberite vse podrobnosti v zvezi z odpravo:

Gorska skupina Lalung v regiji Ladak v indijski Himalaji omogoča zanimive in zelo odmaknjene alpinistične cilje, saj je bilo to območje zaradi političnih razlogov dolgo zaprto za obiskovalce in je posledično slabo raziskano. Tega so se slovenske alpinistke dobro zavedale, potrdilo pa se je že ob prihodu na Planinsko zvezo Indije (IMF) v Delhiju, kjer so one uslužbence seznanile o obstoju določenih hribov v dolini Lalung. Pri pridobivanju informacij niso mogle računati niti na lokalne nosače, ki so predvideli, da bo njihov bazni tabor stal na višini 5000 metrov, pa je dejansko na 4100 metrih, kar je za dekleta pomenilo dodaten dan ali dva več dostopa do ogledanih vrhov. Niso se niti zavedali, da lokacija baznega tabora hkrati predstavlja domovanje za medvede.

Jasne dni nestanovitnega vremena so izkoristile za aklimatizacijo in 31. avgusta sta Anja Petek (Zgornjesavinjski AK Rinka) in Patricija Verdev (AO PD Celje Matica) že preplezali prvenstveno smer Connection (1400 m, 15 ur) v steni Vrha 5332 m in bivakirali na 5300 metrih. Petega septembra so vse pristopile do naprednega baznega tabora (ABC) na višini 4800 metrov, kjer se jim je prvič sramežljivo pokazal veličastni Lalung I, kar je še okrepilo motivacijo naveze Petek-Verdev. “S Patricijo sva po prihodu v ABC napakirali nahrbtnike za večdnevno pustolovščino in z enodnevnim dostopom čez zelo zahteven ledenik dosegli začetek vzhodnega grebena Lalunga I. Napovedano vremensko okno je kazalo, da bo dobro sodelovalo z najinim načrtom, vendar sva bili že drugi plezalni dan na grebenu primorani sredi dneva postaviti šotor in bivakirati zaradi snežnega meteža, ki je trajal še celoten tretji dan. Četrti dan sva se zbudili v sončno jutro in nadaljevali s plezanjem pozno v noč, a še vedno nisva dosegli vrha. Nato je sledil še peti dan na grebenu, ki je od naju zopet zahteval ogromno vztrajnosti in volje. Ob 1.30 ponoči sva izplezali še zadnje mešane raztežaje in se odpravili k počitku. Na mestu bivakiranja nama je v trenutku neprevidnosti in utrujenosti veter odpihnil palice od šotora, a do takrat sva bili že vajeni bivakiranja v steni in naju spanje v bivak vreči ni pretirano šokiralo. Naslednji dan sva se zbudili v megleno jutro z difuzno svetlobo. Zelo težko sva razbirali nepoznan teren do vrha samega Lalunga I, kamor sva priplezali po lažjih snežnih pobočjih ob devetih zjutraj,” je Anja Petek opisala vrhunski vzpon v poročilu odprave Lalung I, ki jo je podprla tudi Planinska zveza Slovenije, vodili pa sta jo skupaj s Patricijo.

Med 9. in 14. septembrom sta Petek in Verdev v alpskem slogu opravili prvi pristop na šesttisočak Lalung I (6243 m), po vzhodnem grebenu katerega sta preplezali 2000 metrov dolgo prvenstveno smer Here comes the sun (ED, M6+, AI5+), ki sta jo ocenili z ED (Extremement Difficult = ekstremno zahtevno), kar je najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. “Ime smeri s praktičnega vidika orisuje najino doživljanje na gori. Hvaležni sva bili, kadar je svetilo sonce, ko ga ni bilo, sva ga komaj čakali in upali, da se pojavi. Ko sva pristopili na vrh, je bila prisotna močna difuzna svetloba, zaradi česar nisva znali prepoznavati terena in nisva bili prepričani, kje točno je v tistem snegu in slabi vidljivosti vrh. A potem se je trideset metrov pred vrhom skozi difuzno svetlobo prebil sonce in nama osvetlilo najin glavni vrh, kar je bil odraz nekega znamenja, kam morava. Imena najinih smeri imajo vedno tudi osebno oz. duhovno noto. S tega vidika ime predstavlja neko življenjsko popotovanje, lahko bi tudi rekla najino himalajsko pot. Da se tudi v življenju ob določenih prelomnicah oz. ko se končajo neke zgodbe, vedno vse stvari uredijo in je vse v redu. Samo sonce je prispodoba za neko toplino, svetlobo, ki nas vedno v hribih pomiri,” je pojasnila izkušena Gornjegrajčanka. Sledil je še dolg sestop po zahodnem grebenu do ledenika. Sestopili sta po snežnem grebenu in s petimi abzajli čez severno steno ob 18.30 prišli do ledenika in nato v osmih urah sestopili nazaj do ABC. Naslednji dan je sledil še sestop do baznega tabora in malo pred prihodom na ledenik z morene je sledilo nepopisno veselje ob nedogovorjenem srečanju z Ano, Uršo in indijsko oficirko Freni.

Kako poseben je občutek, “kot takrat, ko se ti uresničijo sanje in te preplavijo mravljinci”, ko po pol leta opazovanja fotografije pred sabo v živo zagledaš  zastavljeni cilj, je bila navdušena Patricija Verdev, za katero je bil vzpon zahteven zalogaj: “Vzpon je bil zelo naporen, terjal je veliko volje, energije, zbranosti in vere. Že sam dostop do vznožja grebena je bil zahteven zaradi razbitega ledenika in serakov, potem pa se je samo še stopnjevalo, vključno z zadnjim delom sestopa prek ledenika, ki je od naju terjal osem ur popolne zbranosti in previdnosti. S takšno višino sem se spopadla prvič, ampak razen slabosti na sestopu s prvega ogleda ledenika in doline nisem imela drugih znakov višinske bolezni. Sem pa imela krizo drugi ali tretji dan na grebenu med plezanjem, verjetno zaradi velike fizične obremenitve in občasnega občutka, da te nahrbtnik nosi in ne ti njega. Prišla sem do trenutka, ko sem si začela očitati, da sem premalo trenirala, da sem prepočasna. To so bile misli ob tem, ko sem vse vlagala v premikanje, pa ni šlo nikamor. Dobro pa je to, da sva z Anjo v pripravljalnem obdobju razvili zelo dober odnos in vez. Odkritost, odprt pogovor in moralna podpora soplezalke so krizo v trenutku končali in odisejada se je lahko nadaljevala.”

“Na pamet mi sicer ne pride noben konkreten izziv, s katerimi bi se kot ženske predstavnice na odpravi soočale. Lahko izhajam le iz lastnega doživljanja, ki se navezuje na plezanje v nepoznanem, deviškem svetu, oteženem z višinskimi izzivi v ženski navezi. Plezanje v takih okoliščinah v ženski navezi je bilo zame prvič, zaradi česar je bilo moje doživljanje upravičeno bolj intenzivno, saj sem med vzponom doživljala dodatno mero odgovornosti in lahko verjamem, da so dodatno mero odgovornosti čutile tudi ostale. Lahko se sliši utopično, vendar sem sama pri sebi vzpon doživela precej bolj resno, kot prvenstvene vzpone kdajkoli prej,” oriše Anja Petek, zadnja leta najuspešnejša slovenska alpinistka, po poklicu psihoterapevtka. Bila je na odpravah v Kirgiziji (2017) in dvakrat v Peruju (2019 in 2022), kjer je med drugim z Andrejem Ježem in Perujcem Aritzom Monasteriom preplezala prvenstveno smer v do takrat še nepreplezani vzhodni steni Hualcana (6165 m). Tudi v Alpah, kjer se je v zadnjih letih podpisala pod 19 prvenstvenih smeri, izstopajo njeni zimski vzponi, med njimi vzpon v Heckmaierjevi smeri v severni steni Eigerja in prva zimska ženska ponovitev Čopovega stebra v Triglavski severni steni s soplezalcem Petrom Boričem, s katerim sta letos opravila tudi prvo zimsko trilogijo Skalaških smeri v Špiku, Škrlatici in Triglavu v enem zamahu.

“V prvi vrsti sem zelo srečna, da je bila odprava uspešna, ampak pod besedo uspešna mislim predvsem na to, da ni imela nobena večjih zdravstvenih težav, da smo se imele super, če izpustim medveda, in da smo se domov vrnile vse z nasmeškom na obrazu,” je dodala Celjanka Verdev, diplomirana inženirka agronomije, ki dela v gostinstvu in občasno na področju urejanja okolice. Kot popotnica je Indijo obiskala že leta 2018, največ alpinistične kilometrine pa je nabrala v Alpah, Dolomitih in Tatrah, kjer se je udeležila tudi taborov Komisije za alpinizem PZS. Pri odpravi v indijsko Himalajo se je po Anjinih besedah izkazala tudi pri organizaciji, saj je izpeljala izjemen del glede dogovarjanja z IMF-jem in agencijo, kar je poleg zbiranja finančnih sredstev in osebnih priprav predstavljalo glavnico celotne organizacije.

Druga naveza v alpinistični odpravi, Ana Baumgartner (AO PD Ljubljana Matica), ki ima največ izkušenj v domačih in centralnih Alpah, in Urša Kešar (AO PD Kranj), ki je že bila na odpravah v Peruju in Kirgiziji, je bila izbrana na razpisu Komisije za alpinizem PZS. V času vzpona naveze Petek-Verdev sta se zaradi Uršinih težav z višino vrnili v bazni tabor in kljub odsotnosti vremenske napovedi uspeli preplezati prvenstveni smeri v bližnji granitni severni steni: 10. septembra 800-metrsko smer BC (Bear Camp) v steni še neimenovanega vrha 5332 m, kjer ju je ujel snežni metež, in 13. septembra 670 metrov dolgo smer Calm before the storm?. “Glede na Uršine težave z višino in nestabilno vreme, ki smo ga iz baze opazovali v visokih hribih, sva se odločili za plezanje v nižje ležeči skalni severni steni še neimenovanega vrha. Ogledovali sva si jo že prej, nato pa sva zastavili očitno linijo po naravnih prehodih. Ker naju je popoldne ujelo nenadno sneženje, sva bili primorani najti alternativni izhod iz stene, ki se je sicer izkazal za zelo prikladnega in logičnega. Stena nama je bila zelo všeč, zato sva bili tri dni pozneje spet v njej. Tokrat sva si izbrali še en naravni prehod, malo zahtevnejši kot nazadnje, in prišli do istega izhoda,” je povedala Ljubljančanka Ana Baumgartner, ki letos poleg odprave načrtuje tudi zaključek doktorata s področja farmacije, medtem ko je Kešar letos končala doktorski študij biomedicine.

Ano in Uršo pa je v baznem taboru čakala tudi prava odisejada z medvedi: “Bila sta vsaj dva različna, sicer smo vsi vedeli, da iščeta hrano, ampak je bilo vseeno kar precej neprijetno. Na srečo so jih kuharji uspešno odganjali s svetlobo in hrupom, pozneje, ko sva bili v baznem taboru, pa smo vsi prisotni sodelovali pri tem.” Po več kot desetih obiskih neljubih gostov, raztrganem Patricijinem šotoru, požrti potovalki hrane in podrtem stranišču so jih s skupnimi močmi z ognjem dovolj prestrašili, da so si priskrbeli nekaj mirnih noči v baznem taboru, a so se vsi udeleženi strinjali, da bo tako za živali kot zanje najbolje, da bazni tabor predčasno zapustijo.

Z navdušenjem berem poročilo ženske alpinistične odprave v dolino Lalung. Prav neverjetno je, da v vsej izjemni zgodovini slovenskega ženskega alpinizma preštejemo ženske odprave v Himalajo na prste ene roke, vsaj glede uspešnih. Še bolj neverjetno pa je, da je to prva odprava, kjer sta udeleženki splezali prvenstveno smer, ki se konča, tako kot je treba, na vrhu gore. Pogled na vris smeri na Lalung I kaže na zelo estetsko in logično linijo ter elegantno in lepo goro, kar daje celemu projektu pridih ženskosti. Odpravo so udeleženke okrasile še z dodatnimi tremi prvenstveni vzponi nad baznim taborom, ki kažejo na veliko motivacijo in zagnanost. Iz poročila veje dobra energija med udeleženkami, še posebej me je navdušilo dejanje ob vračanju Anje in Patricije z Lalunga, kjer sta jima Ana in Urša prišli nasproti in po šestih dneh na gori pomagali sestopiti nazaj v bazni tabor. Želim si, da je odprava dala zagon udeleženkam in še kakšni drugi slovenski alpinistki, da se v prihodnje s pridobljenimi izkušnjami lotijo morda še kakšne višje gore v Himalaji in tako postavijo slovenski ženski alpinizem na stopničko višje,” je odpravo ocenila vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista, ki je bila udeleženka več alpinističnih odprav v številnih gorstvih sveta.