Slovenci smo evropski prvaki v košarki. Izjemno, neverjetno, fantastično! Po letih razočaranj, žalosti, ponižanj, pretočenih solza ob prejetih trojkah v zadnjih sekundah … je gordijski vozel kolektivne frustracije presekan in nadomeščen s kolektivno evforijo, solzami sreče, radostjo, ponosom …
Potem ko smo že obupali, da bo kdajkoli drugače, ko se je poslovila zlata generacija z NBA peterkami in najboljšimi evropskimi štiricami, sta se od nekod vzela mulca iz sosednjega bloka in to krasno igro z žogo vrnila h koreninam, k njenem bistvu – čistem, nedolžnem, nepokvarjenem; ter za seboj potegnila soigralce in celoten narod.
Košarka, s kateri smo Slovenci postali evropski prvaki, ni plod znanstvenih dognanj s športnih fakultet ali trenerskih simpozijev, še manj je komercialni produkt iz sodobnih gladiatorskih dvoran s hamburgerji, hotdogi, kokakolo in vsem ostalim džankom.
To je košarka z asfaltnih igrišč naših dvorišč, ki se igra do trde teme in še malo dlje, s premalo napumpanimi žogami na koše z golimi obroči. To je otroška igra z igrišč, ki v sodobnem svetu pametnih tehnoloških igračk ob poletnih večerih zapuščena samevajo, na katerih ne drsi več od zlizanega asfalta, temveč blata, listja in trave.
To je košarka, katere cilj je zadeti koš več od nasprotnika, košarka, s katero parket zapustiš kot zmagovalec, četudi prejmeš več kot 70, celo 85 točk.
Prvaki Evrope smo postali s košarko z asfaltnih igrišč naših dvorišč, ki se igra do trde teme in še malo dlje, s premalo napumpanimi žogami na koše z golimi obroči.
Imeli smo zlato generacijo. Sedaj imamo še zlato medaljo.
To prvenstvo smo uživali v košarki, za kakršno se je zdelo, da smo jo po seriji visokih pričakovanj in bridkih razočaranj pozabili igrati. A od mrtvih jo je obudila generacija, ki je prišla po tisti, ki smo jo imenovali »zlata«. Ja, imeli smo boljše reprezentance, a nikoli boljše ekipe.
Nosilca te nista zvezdniški playmaker iz NBA in najboljši mladi Evropejec po Draženu Petroviću, temveč Gogi in Luka, tista mladeniča iz soseščine, ki na igrišču potem, ko se drugi odpravijo domov, v temi odigrata še ena na ena. Ne zato, ker tako zahtevajo agenti ali milijoni na bančnem računu, temveč iz najčistejše ljubezni do te igre.
In to ljubezen sta, v najbolj igrivi in drzni izvedbi, ponesla na parket dvorane Sinan Erdem v Carigradu ter z njo okužila še tiste soigralce, ki morda niso verjeli, da lahko posežejo po vrhu.
A pri tem je ključno vlogo igral človek, ki ga je na čelu reprezentance baje zahteval sam Goran. Zdaj vemo, zakaj.
Imeli smo boljše reprezentance, a nikoli boljše ekipe.
Poklon ledenemu človeku
Ledeni človek Igor Kokoškov je slovenski reprezentanci dal točno to, kar je potrebovala. Znanja, izkušenj, zapletene košarkarske filozofije in palete taktičnih zamisli nam ni nikoli manjkalo. Vcepil nam je vero vase in samozavest, ki sta omogočili, da smo se vrnili k osnovam in se košarko spet začeli igrati.
Pravijo, da je izjemen psiholog in verjetno smo potrebovali najboljšega na svetu, da je prebil zid v slovenskih glavah, razstrelil blokado, ki nas je psihično ubijala iz tekme v tekmo, iz prvenstva v prvenstvo. Od zgrešene Zdovčeve trojke za Barcelono 92′ do Lakovičevega zapravljenega napada proti Srbom za finale Eurobasketa 2009.
Igor Kokoškov je arhitekt slovenskega uspeha, predvsem pa je velik zmagovalec – tih v besedah in glasen v dejanjih – kombinacija, ki smo jo kdaj v preteklosti pogrešali. Le kdo v finalu Eurobasketa, potem ko se poškoduje eden od nosilcev, drugega, ki je ravnokar nasul 35 točk, za končnico posadi na klop, ker v svoji vnemi in izčrpanosti ne doprinaša več ekipi?!? Kdor si drzne storiti kaj takšnega, očitno postane (evropski) prvak.
Vsak tak uspeh, s petnajstimi zaporednimi zmagami od starta do cilja, ni naključen, temveč je prigaran. A še bolj kot slednje je v našem primeru priigran – v obeh pomenih besede. Edina bližnjica, ki smo jo ubrali, se piše Randolph, a zdaj ni čas in mesto za razglabljanje ali je res bila potrebna. Vse drugo smo si priigrali na parketu – prepričljivo, pošteno in zasluženo.
Smo evropski prvaki v košarki. Od sedaj naprej nas bo svet gledal drugače. In v svet bomo drugače zrli mi. Zagotovo ponosneje, samozavestneje in bolj prepričano, da imamo vse kar potrebujemo, da posežemo po zvezdah.
Zadnje čase vsaj na športnem področju dokazujemo, da majhnost ni ovira, razen tista v lastnih glavah.
Če se je z naslovom prvakov Evrope v basketu razblinila tudi ta, potem je nad Slovenci res zgolj še modro nebo.
Rok Čakš
Champions! #EuroBasket2017 @kzs_si ?? pic.twitter.com/NvHv23Xa5q
— FIBA (@FIBA) September 17, 2017
