Urban Lesjak je prvi vratar rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, ki z novo sezono odhaja v nemški Hannover. Po osmih izjemnih letih v celjskem dresu je napočil čas za nove izzive, kljub temu pa z Lesjakom v srcu ostaja misel “Enkrat za Celje, vedno za Celje”.
Z njim smo se pogovarjali že ob povratku z evropskega prvenstva v rokometu, v drugem delu našega pogovora, ki ga objavljamo danes pa nam je zaupal več o ciljih za prihodnost in o tem, ali bo še kdaj zaigral v celjskem dresu.
Po osmih sezonah letos zapuščate RK Celje Pivovarna Laško in odhajate v Hannover. Kaj je botrovalo k tej odločitvi?
Sem človek, ki ima rad polne tribune in šov, zato sem si tudi izbral Bundesligo, kjer je vsaka tekma spektakel. Po osmih letih v Celju sem si želel spremembe v svoji karieri. Tukaj sem sicer zelo zelo zadovoljen in srečen ter hvaležen klubu za vse, kar smo skupaj naredili in kar so mi oni omogočili. Gre za to, da želim sam sebe preizkusiti še na novih terenih; da stopim iz te cone udobja in samemu sebi pokažem, da znam braniti tudi v najmočnejši ligi na svetu.
Koga pa v bodoče vidite kot prvega vratarja kluba, kdo bo novi Lesi?
V klubu so hitro našli zelo kvalitetno zamenjavo. Gre za Klemna Ferlina, ki je prav tako slovenski reprezentant. Z njim ostal še Aljaž Pajtnar, skupaj pa bosta tvorila odličen duo. Kdorkoli že bo, verjamem, da bo zelo dobro opravljal svoje delo. Bom pa z velikim veseljem še vedno spremljal tekme Celja.
Poleg ves klub zapušča tudi Žiga Mlakar, zaradi česar mnoge skrbi, da bo klub izgubil preveč obetavnih igralcev. V Celju vse prevečkrat gledamo, kako najboljši igralci odhajajo v bogatejše klube. Kaj manjka klubu, da bi mu uspelo zadržati najboljše posameznike nekaj sezon in ustvariti šampionsko ekipo kot nekoč?
V teh časih ekonomskih je to ekstremno težko. Celjski klub ima vse, kar potrebuje mlad igralec. Ljudi okoli kluba, ki se odlično spoznajo na rokomet, trenerje, ki so zaljubljeni v klub in so veliki športniki, ki hočejo zmagovati na vsaki tekmi. Klub se je zavestno odločil, da ne bo naslednjih par let ciljal na visoke rezultate, sploh zato, ker imajo še neke dolgove za rešit za nazaj in bodo zdaj nekaj časa raje delali mlade igralce, ki bodo odhajali. Tega se zavedajo in vsak igralec, ki gre, je kompliment klubu, da delajo res dobre igralce. Kdorkoli klub zapusti, Celje je še vedno Celje. V prejšnji sezoni je klub zapustilo sedem igralcev, pa smo letos »mešali štrene« po ligi prvakov. Celje pa bo vedno Celje – kvalitetna sredina z najvišjimi cilji.
Celjski klub ima vse, kar potrebuje mlad igralec. Ljudi okoli kluba, ki se odlično spoznajo na rokomet, trenerje, ki so zaljubljeni v klub in so veliki športniki, ki hočejo zmagovati na vsaki tekmi.
Žreb vam je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo namenil Madžarsko, ki velja za enega izmed najtežjih tekmecev iz drugega jakostnega bobna. Kakšne so vaše možnosti za napredovanje na svetovno prvenstvo?
Karkoli se bo zgodilo na teh dveh tekmah z Madžarsko, zmagovalci moramo na koncu biti mi. To svetovno prvenstvo na koncu odloča tudi o potnikih na olimpijske gre in res vse, kar znamo in zmoremo, moramo narediti, da Madžare junija premagamo. Ni samo eno svetovno prvenstvo pod vprašajem, ampak ves sitem velikih tekmovanj in rating Slovenije.
Kaj vas osebno žene naprej? Kaj pa počnete, ko ne igrate rokometa in ne trenirate?
Prva stvar je zagotovo ljubezen do športa, ljubezen do rokometa. Lepo je delati tisto, v čemer uživaš in v čemer si dober. Želja po športnem uspehu je največja gonilna sila. Tudi ustvariš si družino in veš, da se ne trudiš le sam zase, da se trudiš za celo družino in boljši kot si, več lahko omogočiš družini. Boljši kot si na igrišču, boljše volje si doma in to je vse med seboj povezano. Sicer se od 7. decembra lani veliko ukvarjam z malim sinkom, drugače pa si pogledam kakšen film, serijo, se družim s prijatelji, preberem kakšno dobro knjigo …
Kateri je vaš sanjski klub, za katerega bi si želeli zaigrati?
Najprej je bil moj sanjski klub Celje in vedno bo Celje. Kasneje sem si zadal, da bi enkrat želel igrati tudi v Barceloni, saj so osvajali vse možne lovorike po Evropi in če bi lahko kdaj izbiral, bi si želel igrati v Barceloni.
K profesionalnemu ukvarjanjem s športom sodi tudi veliko odrekanja. Čemu se najtežje odrečete?
Najtežje je to, da se moraš odreči trenutkom s svojo družino in svojimi prijatelji. Mislim, da je to vsakemu izmed nas najtežje. Sploh zdaj, ko so socialna omrežja tako razširjena in smo bili v hotelu na pripravah. Tam vidiš, da so prijatelji nekje na izletu, brat je doma in sprehaja psa, ti pa si nekje daleč od doma. Res je, da delaš tisto, kar imaš rad, ampak se nas vseeno prime sentimentalnost. Potem gremo pa hitro rade volje na trening ali tekmo, ker vemo, zakaj smo tam.
Za vrhunske športnike ni dovolj le izredna fizična pripravljenost, temveč tudi mentalna. Kako doživljate vzpone in padce, po katerih se morate čim prej pobrati?
Starejši kot si, lažje greš čez vse to. Bolje spoznaš sebe in vidiš, katere stvari ti škodijo. Osebno sem takšen, da zelo težko zaspim, ko pride do kakšne slabe tekme oziroma poraza. Ves čas se premetavam, analiziram, razmišljam … Sčasoma spoznavaš, da to zate ni dobro, in da tako preprosto to ne gre. Res spoštujem fante, ki so sposobni po dobri ali slabi tekmi mirno zaspati, ki so sposobni izključiti adrenalin. Mentalna priprava torej je zelo pomembna, vendar so pomemben faktor tukaj tudi izkušnje. Starejši kot si, bolj si pripravljen na vse. Od začetka sem iskreno imel kar velike probleme s tem. Sploh, ko kaj ni šlo, sem se začel ubadati s soigralci, sodniki … Skratka, vse me je motilo. Zdaj pa preprosto iščem napake sam pri sebi.
Na golu sem sam in mi noben ne more pomagati. Prav tako nihče ni kriv, če jaz dobim gol, tako da v golu poskušam biti čim bolj skoncentriran. Je pa pomembno, da si pred tekmo zamisliš, kako bo le-ta potekala. Da si narediš oba filma, če bo šlo dobro ali slabo. Samokontrolo pa najdeš v spoštovanju sebe, ekipe, navijačev … Predvsem pa zaradi vseh Slovencev, ki jih zastopamo in se posledično ne moremo obnašati kot barbari, čeprav bi včasih najraje skočili na mizo. Ampak veno, da smo športniki spodbuda mladim ljudem, ki jim nikakor ne moreš pokazati, da se na igrišču tako obnaša. Je težko, ampak nekako smo že »zverzirani« in že imamo priučene te sposobnosti.
Za konec mi še zaupajte, ali nas boste še kdaj navduševali z obrambami v celjskem dresu?
Zelo si želim kariero zaključiti v Celju. Iskreno si sploh ne predstavljam, kako je biti v tujini. Lahko, da bom želel po dve letih, ko mi poteče pogodba, priti čim hitreje nazaj, lahko, da bom želel ostati … Težko rečem, ampak ko bo šla kariera proti koncu, bi pa rad tu odigral sezono ali dve na visoki ravni. Rad bi pokazal vse, kar sem že znal in česar sem se na novo naučil zraven ter vse to pokazal na domačem parketu.
Tina O. Foto: Slavko Kolar
