Minulo nedeljo se je v Zagrebu zaključilo evropsko prvenstvo v rokometu, ki je minilo v znamenju številnih presenečenj. Slovenska rokometna reprezentanca se je hrabro in pogumno borila ter končala tekmovanje na osmem mestu.
Neustrašne slovenske rokometaše so zastopali tudi nekateri mladi upi RK Celje Pivovarna Laško, med katerimi ni manjkal prvi vratar kluba Urban Lesjak. Ob povratku smo ga povabili na kavo, kjer je strnil še sveže vtise iz evropskega prvenstva.
Prejšnji teden ste se vrnili iz Hrvaške, kjer je potekalo evropsko prvenstvo v rokometu. Uvrstili ste se na osmo mesto, tekmovanje pa so zaznale številne nepravilnosti. Kako ocenjujete uspeh slovenske rokometne reprezentance na turnirju?
Kar se tiče samega rezultatskega uspeha, so zagotovo ostale ogromne rezerve. Mi smo si želeli v polfinale in končali na osmem mestu. Mogoče lahko govorim o rezultatskem neuspehu, glede na to, česa smo sami sposobni. Po drugi strani pa smo na tem tekmovanju zrasli kot ekipa, se veliko naučili, bili čez noč sposobni preboleti določene pritiske in jih obrniti nam v prid … To je velik kapital za prihodnja velika tekmovanja.
Dotakniva se zloglasne tekme z Nemčijo … Dosegli ste 9 obramb in bili eden najboljših posameznikov na tekmi. Ekipno ste se športno borili vse do konca, ko pa sta litovska sodnika zapečatila vašo usodo. Kako ste doživljali tistih slabih 10 minut, ko ste z reprezentanco čakali na razsodbo sodnikov?
Dejstvo je, da smo takoj zaslutili, da se bo to obrnilo nam v škodo. Sploh zato, ker so se pritožili Nemci, ki so svetovna in evropska velesila ter imajo svoje ljudi visoko na položajih. Na koncu koncev tudi zadnja odločitev ni bila tako sporna, predvsem v primerjavi z ostalimi napakami od prej, ki sploh ne bi pripeljale do tako tesnega izida tekme. Bolj smo bili jezni zaradi vsega, kar se je dogajalo v zadnjih dvajsetih minutah tekme. Tisto čakanje je bilo in nam in vsem igralcem Nemčije izjemno smešno. Na tako visokem nivoju tekmovanja si lahko sodniki in vsi ljudje okoli dovolijo, da se sedem minut dogaja neka odločitev, ki na koncu niti ni bila tako težka. To je tisto, kar nas vse v rokometu moti – ni določenih pravil, ni določenih ljudi, ki bi bili odgovorni, da bi se neke stvari razjasnile, tako da bi bile nam in gledalcem za zasloni bolj jasne. To se mora obvezno spremeniti, da nam bo vsem še bolj zanimiv šport in ga bodo vsi lahko popolnoma razumeli.
Sojenje pri vseh konkurenčnih športih napreduje oziroma se kaže želja po izboljšavi (na primer z uvedbo videotehnologije), medtem ko v rokometu nazaduje in niti ni konkretnih interesov za izboljšavo. Kdo je odgovoren za to in kako to doživljate igralci? Kje vi vidite možnosti za napredek v samih pravilih?
Človeški faktor ima svoj čar v vsakem športu. Včasih se o nogometnih tekmah več govori, če pride do kakšne sodniške napake. To se je zgodilo tudi v našem primeru. Več se je govorilo o tekmi z Nemčijo, ker je prišlo do vseh sodniških napak, kot pa če bi zmagali in bi bila tekma hitro pozabljena. To je tisti čar, ki naredi šport tako zanimiv, kot je. Je pa zelo težko potem pojasniti sponzorjem in vsem, ki vlagajo v šport, da do uspeha nisi prišel zaradi napake sodnikov, saj bi se lahko te stvari popolnoma sanirale. Kot športnik sem za to, da se takšne stvari uvedejo in dorečejo, da bomo vsi v vsakem trenutku vedeli, zakaj se je nekdo nekaj odločil. Tako pa ti na koncu, ko se nekaj razsodi, niti ne znajo pojasniti, zakaj so to naredili.
Kako pa bi komentirali spreminjanje pravil, ki so v dani situaciji dvoumna in kakšno luč to meče na rokomet?
Dejstvo je, da pravil ni treba spreminjati. Potrebno jih je le popolnoma definirati in doreči. Mi vemo, da se to ne more čez noč spremeniti. Vsak sodniški par ima nek svoj stil sojenja. Pri rokometu je tudi tako, da se v prvih petnajstih minutah vidi, ali sodnika dopuščata bolj grobo igro ali ne. Igralci to znamo oceniti, to se takoj začuti. Problem je v nedorečenosti, kot na primer kdaj ima katera ekipa pravico do ogleda videoposnetka. Mi smo si želeli ogledati videoposnetek tekme s Češko, vendar nam to ni bilo dano in ne vem, zakaj ne. Sodnika sta bila tako prepričana v svojo odločitev, da tega nista dopustila. In to je tisto, kar meče slabo luč; da si nekdo lahko na vsaki tekmi nekaj novega izmisli.
Če se vrneva nazaj k sami uporabi videotehnologije, smo lahko videli, da odpira več vprašanj kot pa daje odgovorov na določeno situacijo, ki so kot po pravilu šle v vašo škodo. Kje so pomanjkljivosti videotehnologije in kje vi vidite možnost izboljšave?
Dejstvo je, da se je videotehnologija zdaj prvič pojavila na velikem tekmovanju. Kot vsaka stvar, tudi videotehnologija potrebuje svoj čas, da se sodniki navadijo, da se navadijo vsi delegati … Mi vse to razumemo, ampak v našem primeru je šlo za tako banalno stvar, ki je bila logična vsem, le tistim gospodom ne. Verjamem, da so bili tudi oni pod pritiskom in še niso bili navajena na vse te stvari, ki bodo prišle z vajo in časom. Več kot bo stvari, ki se bodo pojavile na video analizi, lažje jih bo dešifrirati in podati ustrezne kazni oziroma sprejeti pravilne odločitve.
Koliko vam na tekmah takšnega kalibra pomeni navijaška podpora? Kako vpliva na vas?
To je bila zelo pogosta debata nas fantov. Mi za nastope v reprezentančnem dresu dajemo svoj prosti čas in smo tam zastonj. Ločeni smo od svojih družin, da zastopamo Slovenijo na velikih tekmovanjih in nam je ta podpora na Hrvaškem ogromno pomenila, predvsem ko je cela dvorana z nami pela slovensko himno. Še zdaj me oblije kurja polt, kot se samo spomnim. Prečudoviti občutki so! Nobena dnevnica ali potni strošek ni na koncu toliko vreden, kot občutek, koliko Slovencev je s tabo in kako nas lahko šport vedno znova in znova poenoti ter pokaže, da lahko stopimo skupaj.
Kateri pa je bil vaš najljubši trenutek z evropskega prvenstva na Hrvaškem?
Tekma z Dansko v Varaždinu, kjer je manjša dvorana kot v Zagrebu. Za razliko od Zagreba, so bili v Varaždinu naši navijači tik ob nas dol v spodnjem ringu. Kamorkoli si se obrnil, si imel občutek, da igramo nekje v Sloveniji, ker so bile vsepovsod same slovenske zastave in majice. Ko smo se mi ob himni prijeli čez rame in je cela dvorana z nami pela himno … to je res eden najlepših občutkov v moji karieri. Meni polne tribune in navijanje ogromno pomenijo, saj dajo tudi ljudje ves svoj entuziazem in čustva v to. Tudi, ko nam na kakšni tekmi ni šlo, so bili navijači z nami in nas podpirali. Bil sem presenečen, da je po porazu proti Danski prišlo toliko navijačev na tekmo proti Španiji. Pa so spet videli, da so bili oni tisti, ki so nam pomagali, da smo nenazadnje premagali evropske prvake.
Katera ekipa vas je najbolj presenetila?
Presenetili so me Švedi, ker so prišli do finala. V prvem kolu so jih Islandci popolnoma nadigrali, nakar so izpadli, Švedi pa so prišli do finala. Pozitivno me je presenetila tudi Češka. Ko smo videli, da jih je Španija v prvem kolu premagala, smo bili tudi sami mnenja, da bodo »kanonfujter« v tisti skupini, potem pa so premagali Dance, Madžare … tudi mi smo igrali z njimi, čeprav neodločeno. Gre za zelo dobro skupino rokometašev in verjamem, da bodo na velikih tekmovanjih še marsikomu mešali štrene.
V nedeljo so v finalu slavili Španci, ki so v polfinalu pripravili presenečenje in izločili favorite Francoze. Kako ste videli finalno tekmo in za koga ste stiskali pesti?
Bil sem eden od redkih, ki je bil prepričan v zmago Špancev. Zdelo se mi je, da si bodo v finalu več upali in bodo bolj odločeni. Trenutno so bolj izkušena ekipa od Švedov in so si naziv mogoče tudi bolj želeli. Taktično so lepo odigrali, Švedi pa so bili kar malo nemočni ob njihovi globoki obrambi. Lahko bi rekli, da so nas mogoče Španci presenetili, saj so s takšno lahkoto so premagali Francoze in Švede, glede na to, da smo pa mi njih z lahkoto premagali. Laska pa tudi ta njihova zmaga nam, saj nam daje vedeti, da smo tudi mi enkrat lahko evropski prvaki, ki so sposobni premagati prav vsakega. Na tem prvenstvu nas ni nihče nadigral, po mojem mnenju smo premagali tudi Nemce, čeprav po rezultatih sodeč ni tako. Kar se tiče reprezentančnega rokometa mislim, da imamo zelo svetlo in jasno prihodnost.
Ne spreglejte še drugega dela intervjuja, ki sledi v prihodnjih dneh. V njem boste lahko izvedeli več o odhodu Urbana Lesjaka v Hannover in odgovor na vprašanje, če bomo lahko še kdaj spremljali njegove spektakularne obrambe v celjskem dresu.
Tina O.
Foto: Slavko Kolar
