Čeprav se je s človeškega vidika zdelo neverjetno, pa je zdaj jasno, da informacije uglednega francoskega časnika L’Equipe držijo: izvedeli smo, da je vodstvo NK Celje danes dopoldne doseglo prekinitev pogodbe s članskim trenerjem Damirjem Krznarjem, da lahko na klop vrne španskega trenerja Alberta Riero. Ta je službo izgubil po tem, ko je bankrotiral in se v tretjo ligo preselil francoski Bordeaux.
Kasneje v nedeljo so informacijo na spletni strani NK Celje tudi uradno potrdili.
Kljub uspešnem vodenju ekipe NK Celje, osvojenem naslovu prvaka in dobrem startu v novo sezono, je zgodba hrvaškega trenerja Damirja Krznarja končana. Vodstvo kluba se ga je namreč odločilo odsloviti, ko se je pojavila možnost, da znova sklenejo sodelovanje z Albertom Riero. Ta je celjski klub zapustil lansko jesen, ko je na njegov naslov prišla ponudba francoskega drugoligaša Bordoauxa. Tega naj bi Riera vodil nazaj v 1. francosko ligo, kar pa Špancu ni uspelo, klub pa se je zato znašel v dolgovih in prijavil bankrot.
Krznar tako danes s celotnim svojim trenerskim štabom zapušča Celje in daje prostor Albertu Rieri in njegovi ekipi.
Ter še: “Vse se je zgodilo nenadoma. Težko je vse to razložiti, kaj šele razumeti. Poglejte le naše rezultate…”
Mikić je razkril še eno zanimivo podrobnost, da je namreč Damir Krznar nedavno prejel bogate ponudbe iz Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije: “Ker je korekten in pošten človek, je Damir vodstvo kluba obvestil o tem, povprašal je tudi, ali morda kdo v upravi dvomi o našem delu. Dejali so, da so zadovoljni, da želijo, da ostanemo, da je vse super. Potem pa se zgodi, kar se je zgodilo. Čez noč so nas zamenjali brez posebnega razloga. Pa naj še kdo reče, da so v nogometu stvari normalne, da šteje poštenje ali doseženi rezultati …”
Po naših informacijah je Riera že v Celju in bo jutri z ekipo odpotoval v Bratislavo na povratno tekmo 2. kroga kvalifikacij Lige prvakov proti Slovanu.
Nekaj drži: Albert Riera se je v slovenskem nogometnem prostoru izjemno izkazal, predvsem kot vizionarski trener, ki zavrača v Sloveniji tako opevan nogometni pragmatizem ter, ne glede na ekipo, ki jo vodi, igra atraktiven, napadalni nogomet. Tako z Olimpijo kot s Celjem je dokazal, da pragmatično igranje (zgolj) na rezultat za ceno lepote nogometne igre ni edino vodilo do zmag na domači in mednarodni sceni, kot nas v svoji alibi argumentaciji prepričujejo nekateri trenerji in funkcionarji brez poguma in domišljije.
S tega vidika je vrnitev Alberta Riere v slovenski nogometni prostor nedvomno velika pridobitev, lahko rečemo, da tudi za Celje.
Pa vendar način, na katerega se to dogaja, ne more biti pravi. Kdo bo rekel, to je pač posel in v njem ni prostora za medčloveške odnose. Mogoče na kratek rok to tudi drži in ta miselnost lahko prinese tudi kratkoročni uspeh. A nogomet je v resnici več kot zgolj posel: je ljubezen, strast, sistem vrednot. In pri teh so človeški odnosi med akterji te lepe igre osnova, iz katere izvira vse našteto.
Damir Krznar je v Celju opravljal dobro delo: imel je rezultatski uspeh in razvijal je mlade igralce, ki v njegovih ekipah redno dobivajo priložnost, da se uveljavijo. Dobro delo pa ne more biti “nagrajeno” z izgubo službe. Ne gre le za izkaz nespoštovanja do njega osebno, temveč do pretrganja medčloveških vezi, ki so vezno tkivo športnih organizacij, tudi v klubih izrazito tekmovalnega nivoja, kot je celjski.
In čeprav lahko rečemo, da je nogometna zgodba Valerija Kolotila in njegove ekipe nedvomno pozitivna tako za NK Celje, kot za mesto in slovenski nogomet, pa je danes izkazan odnos do svojih (so)delavcev prvi velik črni madež na njihovem celjskem nogometnem projektu. In čeprav se že po nekaj dneh morda ne bo zdelo tako, in bo Krznar v Celju hitro pozabljen, bo madež vsaj dolgoročno nedvomno terjal svoje posledice.
