S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Profesorici slavistke, raziskovalki, prevajalki, častni članici odbora Slavističnega društva Slovenije in edinstveni osebnosti Boženi Orožen na njenem predavanju ali na izletu, ki ga vodi, gotovo ne bi prisodili sedemdeset let. Dopolnila jih bo v nedeljo, zadnjega oktobra letos. Njena beseda teče živo in gladko, strokovno, a iskrivo in veselo.
Božena Orožen je edina potomka Sabine Orožen, rojene Kmecl, in profesorja Janka Orožna, avtorja dveh obsežnih knjig Zgodovine Celja, Orisa sodobne zgodovine Celja in okolice in še česa.
V hiši, kjer se je rodila, živi še danes. V stanovanju je sama, a v njem so še spomini na starše in na skupno življenje. Delček njih je ostal v njem z njo. Tu je preživela otroštvo, vojno v Srbiji, študijska leta v Ljubljani. V njej se še skriva tista deklica, ki jo je oče vodil po hribih in ji rezljal piščalke; tista deklica, ki ji je mama kupovala lepe oblekice in pentlje; tista deklica, ki se je s starim atom sprehajala po Celju in poslušala resnične vojne zgodbe; tista deklica, ki “Se je sama naučila brati, ki se ni veliko igrala s punčkami, ampak je raje listala po knjigah; tista deklica, ki v šoli nižje ocene od pet nikoli ni dobila.
V rodnem mestu je obiskovala nižjo gimnazijo in jo je kot izseljenka nadaljevala v Beogradu; po vojni je maturirala na celjski gimnaziji in končala študij slovenščine in ruščine v Ljubljani. Poučevanje mladih je bilo njeno poslanstvo, ki ga je izpolnjevala brezhibno in z neizmerno ljubeznijo in odgovornostjo do slovenskega jezika ter mladega rodu, na katerega je z znanjem prenašala tudi zavest o lepoti slovenske besede.
Generacije nekdanjih celjskih gimnazijcev se je spominjajo s spoštovanjem ter nostalgijo kot redne, urejene, uspešne, skrbne, dobrosrčne, prijazne, tankočutne osebnosti. Odprla jim je vrata v zakladnico svetovne književnosti. Predavala je z žarom in v vsako vsebino je dala svojo dušo. Dobro delo je rada vzpodbudno pohvalila. Na napake pa je opozarjala prizanesljivo. Če so njeni dijaki pozneje študirali slavistiko, jim je iz svoje knjižnice posojala knjige.
Ni naključje, da je pisateljica Zora Tavčar Boženo Orožen predstavila v svoji knjigi Slovenci za danes, kjer jo je postavila ob stran bleščečim imenom sedmih Slovenk: Spomenki Hribar, Aleksandri Kornhauser, Helgi Glušič, Dubravki Tomšič, Majdi Mazovec, Katarini Ambrož ter Alenki Puhar. Prav tako ni naključje, da so jo učenke OŠ Frana Kranjca iz Celja letos predstavile v svoji raziskovalni nalogi Osebnost mojega kraja, ampak je zagotovo bila zaradi tega, kar je ustvarila, premišljeno izbrana. Njeno raziskovalno delo je obsežno, predvsem pa rezultat temeljitega študija. Mnogo spominov na slovenske književnike in na druge pomembne ljudi je odkrila in zapisala ter jih tako ohranila pred pozabo. Bibliografija Božene Orožen, ki jo sproti piše sama, šteje okrog sto petdeset gesel publicističnih del in osem prevodov, od teh sta dva zelo obsežna. S svojimi razpravami je sodelovala v mnogih publikacijah. Pod njenim vodstvom so člani Ljubiteljskega gledališča Teharje pripravljali literarne večere.
Napisala je okrog trideset besedil za spremne liste ob razstavah, ki jih je pripravljala v Osrednji knjižnici Celje. Pisala je o gledaliških predstavah, o češki kulturi, o slovenskih književnikih, spremne besede v pesniških zbirkah. Po njeni zaslugi je izšlo že šest knjig Slovstvenega in kulturnozgodovinskega vodnika po Sloveniji. Za svoje delo je leta 1989 prejela občinsko Prešernovo nagrado.
V Boženi kot človeku so se združile vse dobre lastnosti, ki niso prišle same po sebi, ampak so sad pozitivnega delovanja, ki ne pozna spodrsljajev.
Ljudmila Conradi, Novi tednik, 28. 10. 1999
