Neredko mora celjski avtobus zamenjati v Kozjem brestaniškega, ker mora le-ta v Celje v popravilo. Ob takih prilikah pobere na progi Kozje-Lesično potnike in če je še kaj prostora, se usmili še potnikov na Prevorju in v Žegru, Naši ljudje imajo za oba kozjanska avtobusa tako razvit sluh in čut, da že od daleč poznajo kdo vozi. Ob usodnih dneh slišiš že na postaji Pilštanj nenadoma »O jej, Lado pride!« Ti vzdihi pa niso namenjeni priljubljenemu šoferju Ladu, temveč njegovemu vozilu. Zgodilo se je že, da je vozilo na poti omagalo, pa je Lado zlezel pod trup in onemoglemu pretipal vse štiri in ga nato spravil zopet v pogon. Šele kadar je Žeger za nami, so potniki veselejših obrazov, ker vedo, da bodo mirno polzeli navzdol in od tam v Celje. Ko se avtobus pred celjskim kolodvorom iznebi vsebine, je njegova prva pot na kliniko. Včasih se popravilo le predolga zavleče in potniki za Kozjansko imajo pred avtobusno postajo v Celju priliko ogledovati lepe, udobne avtobuse, ki vozijo po ravninskih predelih v bližnjo in daljno okolico Celja. Tovarišica iz Gostince vzdihuje, da bo prispela šele ob pol devetih zvečer v Lesično, od koder ima še dve uri hoje. Tovariš iz Artič nad Zagorjem pa se jezi, ker se ponuja dež in da bo moral iz Lisičnega v temi tavati poldrugo uro po gozdu do doma. Sicer je podobnih oddaljenih potnikov dosti. Z zamudo so prizadeti zlasti delavci v Štorah, ki se vračajo od dela v Žeger, drugo jutro pa odhajajo zopet zgodaj na delo. V suhih in toplih popoldnevih se potniki še nekam spoprijaznijo z zamudo, drugače je s čakanjem na prostem v mokrih in mrzlih večerih.
Da bi se le srečno in brez okvare avtobusa vrnili domov, je želja vsakogar. Zato se ne čudimo, da nastane pred Čatrovim bregom med Črnolico in Slivnico tišina in napetost. Šele, ko se znajdemo na vrhu klanca, zavpijejo vsi v zboru: »Živijo Lado!«, kakor da bi šlo za zmagovalca na mednarodni tekmi. Zmaga nad Čatrovim bregom pomeni namreč, da si bo Lado osvojil tudi vse nadaljnje klance prek Košnice. Kadar potniki izstopijo, jim dobričina posveti z žepno svetilko. V teh hribih bi izstopajočim lahko močna razsvetljava zameglila pogled, da bi se zakotalili v vlažne obcestne jarke, zato v avtobusu ni notranje svetlobne naprave.
Potniki večje postave, ki ne dobijo sedeža, morajo stati sključeni z upognjeno glavo, da potem odreveneli izstopijo.
Razumemo, da SAP nima kdove koliko avtobusov na razpolago, da so potrebe velike, vendar upamo, da bo kmalu ustreženo želji prebivalstva na Kozjanskem, da bo obrabljeni avtobus Kozje—Brestanica zamenjan z novim.
F. C.
Savinjski vestnik, 10. 10. 1953