S tem naslovom je bil na današnji dan pred 45 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Vsakdo je enkrat postavIjen pred dejstvo, kaj postati in doseči v življenju. Imamo različne poklice za katere se odločamo, na stotine jih je. Danes se vedno več deklet odloča za poklice, za katere so se včasih odločali le fantje. To so le tradicionalno moški poklici.
Tokrat vam predstavljamo mlado vajenko pri avtoelektrikarju na Teharski cesti Zlatko Topolovec iz Celja.
Kako, da si se odločila za poklic avtoelektrikarja?
To delo me veseli, ker je dinamično, raznovrstno.
Ali si se takoj po osnovni šoli odločila za ta poklic ali kasneje?
Hodila sem v prvi letnik gimnazije do konca prvega polletja, nato prekinila šolanje na tej šoli in na razpis, ki je bil v časopisu odšla za vajenko k avtoelektrikarju Grajžl Ludviku. Učenje mi ne dela težav, toda moja življenjska odločitev ni bila prava, zato sem se preusmerila na poklic, za katerega sem prepričana, da ga bom z veseljem opravljala.
Kakšno delo sedaj opravljaš kot vajenka?
Prinašam orodje in pa tudi popravljam manjše okvare na avtomobilih.
Kakšen je odnos delovnih kolegov in strank do tebe?
Delovni kolegi so čisto v redu, s strani strank pa pade od časa do časa kakšna pripomba.
Kaj pa starši, so bili presenečeni ob tvoji odločitvi?
Ne, niso bili.
Kakšni so tvoji načrti?
Rada bi dokončala 3-letno avtoelektričarsko šolo v Mariboru in potem elektrotehniško šolo. Obe šoli bi rada dokončala zaradi želje do dveh poklicev.
Malo deklet se odloča za ta poklic, zato je Zlatkina odločitev hvale vredna. Upajmo, da bo našla v tem poklicu tisto, kar sedaj pričakuje.
Irena Šmid, Novi tednik, 12. 7. 1979
