S tem naslovom je bil na današnji dan pred 70 leti objavljen članek v Savinjskem vestniku. Vabljeni k branju:
V petek, 4. junija 1954 je bila poskusna vožnja z avtomobilom Planinskega društva Celje, ki je urejen tudi za potniški promet.
Popoldne ob 14. uri smo se odpravili iz Celja na Pohorje do Mariborske koče. Vreme ni bilo prav ugodno, vendar ni bilo mogoče prelagati poskusne vožnje, ker je imel avtomobil drugi dan 5. junija t. 1. pričeti z redno vožnjo Celje—Logarska dolina.
Med potjo navzgor, po številnih serpentinah, nas je ujela nevihta in skoro popolnoma premočeni smo prišli v Železničarski dom, kjer smo si sušili vrhnjo obleko in nato nadaljevali pot do Mariborske koče.
Motor je ves čas brezhibno delal, z lahkoto premagoval klance in ovinke. Šofer pač ni slutil, kaj ga ta dan še čaka. Zunaj je medtem lilo kot iz škafa in zato smo venomer odlašali z odhodom in čakali, da bo dež prenehal, ker se to ni zgodilo, smo se pač morali odpraviti na pot nazaj v dolino. V Slov. Bistrici smo se za 15 minut ustavili, nato pa nadaljevali pot po razmočeni cesti proti Celju, odkoder smo slišali strašno grmenje.
Tostran Frankolovega je bilo strašno razdejanje. Vozili smo se že po vodi, ki je preplavila cesto in drla na njeno levo stran. Obstali smo. Ko so se nam približali bosonogi kmetje in z njimi 2 miličnika, so nam povedali, da so pravkar preživeli strašno neurje in nas svarili, da naj ne nadaljujemo vožnje proti Celju.
Ker je šofer vztrajal na nadaljevanju vožnje, smo se počasi vozili skozi naselja ob glavni cesti in tu videli v svitu žarometa, kaj je napravilo neurje in kaj še povzroča vedno bolj naraščajoča voda na cesti in na zemljišču na obeh straneh ceste.
Asfalt je bil na neštetih mestih popolnoma odtrgan, drevje je ležalo po cesti na več krajih, čez njo so ležali tu in tam hlodi, voda je nosila razne vrste lesa, male kočice, kakor kokošnjake, zajčje hleve, pasje čuvajnice… V nekaterih hišah ob cesti je voda stala že do oken.
Mlajši iz naše družbe so morali na nekem mestu stopiti z avtomobila, si sezuti čevlje, in odmetavati hlode, da smo lahko nadaljevali pot.
Slišali smo jokanje žena, ki so iskale otroke v temi. Možje so preklinjali, ko so iskali živino in nosili razne predmete iz hiš.
Malo pred Vojnikom nam je prišla nasproti večja skupina vojakov, ki so se držali za roke. Pred njimi je v vodi ki je vojakom že naraščala do trebuha, gazil vodo njihov oficir. Dejali so nam, da ne bomo mogli priti v Celje, ker voda stalno narašča.
V Vojniku je drla voda v hiše in v Prekorškovi gostilni se je voda vlila, kakor hudournik od zadnje strani skozi vežo na ulico. Prebivalci so se umaknili v nadstropje, le nekaj moških je bilo videti, kako so hodili med hišami po vodi in reševali posamezne predmete.
Pripeljali smo se končno v Gaber je in prišli do vojašnice. Tu nam je voda udrla v izpuh, saj je voda stala ponekod meter in pol visoko, zato je šofer zavozil popolnoma na levo na pločnik in obstal pred enonadstropno hišo nasproti vojašnice.
Voda je še venomer naraščala. S pomočjo klopi, ki smo jo iztrgali na avtomobilu in jo naslonili na okno, v prvo nadstropje Kokošinekovega stanovanja, odkoder so nam vrgli še vrv, smo zlezli iz avtomobila. Šofer in še štirje tovariši so ostali v avtomobilu, ker niso tvegali telovadbe po deski v prvo nadstropje in računali s tem, da bodo v skrajni nevarnosti prišli vojaki s čolnom ponje. To pa ni bilo potrebno, ker voda ni toliko narasla, da bi bila zalila tudi prostor v avtomobilu ali ga dvignila.
Z oken smo vso noč opazovali dogodke na poplavljeni cesti m na dvorišču vojašnice. Na poštnem nabiralniku na Svetelovi hiši, je nad 2 uri sedel moški, ki so ga končno vojaki rešili. Tudi mi smo, še predno smo obstali pred Kokošinekovim stanovanjem, rešili nekega moškega, ki se je držal za drevo ob cesti.
Ob 5 zjutraj, ko smo opazili, da je voda padla že na približno 50 cm, smo se spustili iz nadstropja zopet v avtomobil in se odpeljali po cesti mimo pokopališča na Golovcu skozi Ostrožno in Babno. Ves čas smo se vozili po vodi Vrnili smo se po Ljubljanski cesti v mesto.
Vse to je samo površen opis dogodkov iz one strašne noči, ki nas je dohitela na cesti. Avtomobil PD Celje je svojo poskusno vožnjo v vsakem pogledu odlično prestal.
Dr.M., Savinjski vestnik, 25. 6. 1954
