S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Kristina Čuješ bo v ponedeljek praznovala svoj 95. rojstni dan, kljub visoki starosti je še vedno kot enciklopedija, saj se podrobno spominja prav vsakega dogodka, pravi vnukinja Nada, ki je ponosna na babico. Poleg tega je tudi v dobri fizični kondiciji. Sama skrbi zase, kuha, ureja rože in okolico.
Rodila se je v Šmarju pri Jelšah, mladost je imela lepo, a hkrati tudi težko. V času prve svetovne vojne je pomagala očetu raznašati telegrame in kot mlado dekle je videla mnoge tragedije, kar ni lahko po zabiti. V šoli je bila odlična učenka, njena velika želja je bila, da bi postala fotografinja. To se ji ni uresničilo. Ko se je Kristina poročila, se je z možem Francijem večkrat selila. Stanovala sta v Velenju, Tržiču in Petrovčah. Imela sta tri otroke. Danes sama živi v Celju, v Šmarjeti.
V letih med drugo svetovno vojno so bili Čuješevi kot zavedni Slovenci določeni za izselitev. Najprej so moža poslali v Nemčijo. Kristina se žalostno spominja, kako suh in bolan je prišel po treh letih nazaj. »A imel me je še enako rad kot prej,« z veseljem pove. Vojna seveda ni prinesla nič dobrega, to so le žalostni trenutki, ki se jih ljudje neradi spominjajo.
Kristina redno spremlja televizijski dnevnik, brez njega ne mine dan, prav tako bere časopis, ker hoče biti z dogaja nji seznanjena. Zanima se za politiko, saj je dobrih živcev. Časopis prebere od prve do zadnje strani. Redno bere tudi knjige. Rada ima romane in potopise. Veliko se pogovarja s sosedi in rada komentira dogodke, o vsaki stvari ima svoje mnenje in težko odstopa od njega, tudi če nima prav, pravi njena vnukinja.
Damjana Seme, Novi tednik, 20. 10. 1994
