S tem naslovom je bil na današnji dan pred 5 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
2019 je bilo leto Alme M. Karlin. Celjska popotnica in pisateljica je dobila nova obeležja in potrditve, da je bila drzna in pogumna ženska. Moja soimenjakinja Barbara Celjska je dobila novo monografijo, ki jo je napisala slovaška zgodovinarka. Z njeno pomočjo je celjski vladarici vrnjen ugled. Borisu Kobalu je s prenovo dvorane ter avle. Sezone 2019/20 se bom spominjala po otroški predstavi Heidi pod režijskim vodstvom Ivane Djilas, ki je iz celjskih igralcev potegnila največ. Razstava Konrada Topolovca v Kvartirni hiši Razstava Tendence, celjska arhitektura in urbanizem 1955–1985 je prejela Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture. uspelo Celje postaviti vsaj za nekaj tednov v središču Slovenije. S plagiatom, ki ga je prodal celjskemu gledališču, je žalostno dokazal, da je tudi v svetem prostoru kulture prostor za zavržena dejanja prilaščanja del drugih umetnikov.
Leto 2019 si bom zapomnila po marsičem – po številnih obletnicah, kulturnih presežkih in predvsem po izjemnih osebnostih, ki so zaznamovale celjsko zgodovino, ter osebnostih, ki v sedanjosti krojijo Celjsko kotlino.
Alma in Barbara dobili svoje mesto
Ženske, ki stopajo iz povprečja, me mamijo. Če so ob tem še kulturno ozaveščene, potem sem na njihovi strani še toliko bolj. 2019 je bilo Almino leto. Minilo je namreč 130 let od njenega rojstva in sto let od odhoda na pot okoli sveta. Njen nemirni duh v drobnem telesu jo je osem let vodil po svetu, in sicer v času, ko so bile razdalje verjetno še večje, kot so zdaj, in je bilo potovanje ženske nadvse drzno dejanje. Alma M. Karlin je bila ženska, ki je živela pred svojim časom, ženska, ki se ni uklonila stereotipnim predstavam, kaj ženska zmore in kaj lahko počne. Lani so se njenih dejanj spomnili s številnimi večjimi in manjšimi prireditvami. Dobila je svojo znamko, novo slikanico, novo razstavo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Še ena ženska me je navdihnila. Barbara Celjska, najpomembnejša srednjeveška monarhinja, je zaradi svoje narave ostala skrita v senci soproga Sigismunda Luksemburškega. Slovaška zgodovinarka Daniela Dvořáková se je podrobno razpisala o njenih političnih dosežkih in pokazala, kako je bilo zgodovinopisje naklonjeno moškim, medtem ko je ženskim namenilo zgolj obrobno vlogo. Če so »štrlele« iz povprečja, so bile označene za kurbe in čarovnice.
Plagiat v gledališču
Kako bo zgodovina naklonjena moškim, ki so prevaranti? Boris Kobal je bil odličen poznavalec slovenskega duha, ki ga je znal odlično upodobiti v svojih komedijah, ampak zdi se, da se ga bomo desetletje kasneje spominjali le kot prevaranta, ki se je podpisal pod tuje delo. Iskreno rečeno, delo, pod katerim se je podpisal, sploh ni bilo nekakšen presežek in če bi kradel, bi lahko odnesel vrednejše blago. Za takšno dejanje, ki je bilo načrtovano, ni opravičila. O vzgibu takšnega dejanja lahko samo ugibamo. Dejstvo je, da bomo pozabili, a oprostili težko. V celjskem profesionalnem gledališču so bili nad Kobalovim grdim dejanjem zelo razočarani. Najprej so oprali svoje ime s preimenovanjem Slovenskega gledališča Celje v Gledališče Celje in tudi s prenovo dvorane ter avle. Sezone 2019/20 se bom spominjala po otroški predstavi Heidi pod režijskim vodstvom Ivane Djilas, ki je iz celjskih igralcev potegnila največ.
Glasba na gradu
Ponuditi celjskemu občinstvu najboljše je vodilo vseh kulturnih ustanov, ki delujejo v celjski regiji, a vemo, da nekatere vseeno delajo bolje od ostalih. Deset let že Hiša kulture Celje v knežje mesto vodi najboljše komorne glasbene zasedbe in predstave neinstitucionalnih gledališč. Hiša je vključena v poseben projekt, ki je lani doživel drugo izvedbo, to je festival Celjski grad. Koncerti so bili razprodani, muzikal Veronika Deseniška še vedno polni prizorišče. To je prava pot. Potrditev so ustvarjalci HKC dobili tudi na državnem srečanju gledaliških skupin. Izpostavila sem res le en zavod, a ob njega bi lahko postavila tudi Mestni kino Metropol, ki si je omislil Teden družinskega filma, oba muzeja in tudi številna ljubiteljska društva, ki neutrudno skrbijo za kulturni utrip mesta.
Ljubitelji poezije
Da Celjane zanima poezija, dokazujeta kar dve poletni zadevi. Veronikina nagrada in festival Izrekanja. Slednji je lani že drugič poezijo pripeljal med poletne sprehajalce. Užitek je bilo sedeti v poletnem vetriču in poslušati izbrane besede poetov. Še toliko bolje, ker so Vstop prost že dvajset let sodobno kulturo iz galerij postavlja na ulice med občane. bili moji somišljeniki različnih starosti.
Kot večna optimistka verjamem v moč besede oziroma kot pravi star pregovor: lepa beseda lepo mesto najde. Moji številni intervjuvanci so pritrdili temu. Slovenska beseda še naslavlja vse tiste, ki imajo posluh zanjo.
Barbara Gradič Oset, foto: Sherpa, GrupA, Novi tednik, 3. 1. 2020
