S tem naslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Po dolgem času se je na slovenski glasbeni sceni spet pojavila mlada celjska skupina. Pevec Goran Obrez in glasbeniki, ki so si nadeli ime Véronique, so se po hitrem postopku uvrstili na lestvico Pop novosti radia Glas Ljubljane, na koprsko lestvico Vročih deset, kratek pogovor z njimi je bilo mogoče slišati na Valu 202, in Radiu Celje, kot kaže pa se nam bodo v vsej svoji krasoti kmalu pokazali tudi v oddaji Zdravo.
Naključje je hotelo, da so svoj prodor začeli v Zagrebu. Na tamkajšnji televiziji so se predstavili skupaj z zvenečimi imeni jugoslovanske glasbe v eni najbolj gledanih oddaj Večer v klubu. Kljub svoji »neznanosti« jim ob Sladjani Miloševič in Arsenu Dediču ni bilo treba prav nič zardevati. Kaže, da so že s tem nastopom osvojili kar precej ušes, kar potrjuje tudi to, da so se v zadnji Osi že znašli na lestvici tistih, ki bi jih slovenski poslušalci najraje povabili k sebi na dom.
Njihov glavni adut je pesmica Vietnam, ki ima že kar dolgo zgodovino. Pred leti jo je napisal njihov prijatelj Martin Šporer, boli znan kot Dixi. Nekaj časa jo je občinstvu ponujala skupina Phoenix, ki se je Celjani in okoličani morda še spomnijo. Goran Obrez in dva člana Veronique so ostanek nekdanjega Phoenixa, njihovi priljubljeni pesmi pa so za svoj »veliki povratek« priskrbeli novo glasbeno obleko, ki gre takoj v ušesa. Tako je zdaj vse pogosteje mogoče srečati koga, ki si požvižgava melodijo Vietnama, ki je bil pred tem že kar znan »štiklc« med ljubljansko študentarijo.
Ta glasbeni komet, kot bi fante zaradi izjemno hitrega marša na lestvice lahko imenovali, sestavljajo že omenjeni Goran Obrez, ki bo s svojim glasom prav gotovo segel v kakšno žensko srce, s svojimi »prepričevalnimi« sposobnostmi pa tudi v kakšno za prihodnost skupine pomembnejšo glavo, Franc Podgoršek, bobnar in veliki poslovnež skupine, Aleks Cepuš, ki ga razen njegove bas kitare ne zanima prav nič pod soncem, Matej Oset, molčeči lepotec, ki se spozna na klaviature in Đorđe Radmanovič, kitarist, sicer pa »življenjsko zavzet« za lepa dekleta. Prvi trije so ostanek Phenixa, Matej se je prej uril pri Atlantidi, Đorđe pa je še čisto »svež«. Fantje so se odločili za melodičen poprock, ki naj skozi besedila tudi čimveč pove. Ambicij in velikih načrtov ter zagnanosti jim ne manjka. Dogovarjajo se za prvo kaseto, razmišljajo pa tudi o krajši turneji, predvsem po Primorskem in Štajerskem, prav gotovo pa se bodo predstavili tudi radovednim Celjanom.
Razen glasbene zagnanosti pa fantje očitno premorejo veliko organizacijske iznajdljivosti. Tako so lepo rešili začarimi krog pomanjkanja denarja za prve posnetke, ki ponavadi pesti mlade skupine. Podprli so jih namreč Gostišče Štorman, Bistro Zeleni gaj, Avtoplus in Dinocolor, za njihovo že omenjeno krasoto pa skrbi butik Petra iz Celja.
Celjani torej osvajajo slovensko glasbeno prizorišče in prav gotovo bodo poželi simpatije tudi med celjskim občinstvom. Ko se bodo na domačem terenu ob obilici dela, ki ga prinaša s seboj takšna hitra slava, seveda utegnili pojaviti …
I.D., Novi tednik, 18. 5. 1989
