Bori Zupančič se s svojim kreativnim delom spoprijema na različnih poljih ustvarjalnosti, pri čemer po moči izpovednosti prevladuje karikatura (po risarski in vsebinski plati) in risba, kot slikovna ploskev. S slednjo komuniciramo na tokratni razstavi.
Slikovna ploskev pomeni Boriju Zupančiču spopad z obliko in metodo dela, ki se v svoji končni fazi odraža v znanju in ustvarjalni moči. Risba zahteva brezkompromisno opredelitev oblikovne korespondence z vsebinsko, kateri daje avtor vso prednost.
Z njo ustvarja predstavne pojave in sporočila, gradi jo v čvrste ali pa prosojno tanke mreže in oplaja gibanje večsmernosti. Značaj grotesknosti, ironije in dramatičnosti dogodka opredeljuje njegovo izrazito figurativno pojavnost.
Podobe ljudi so kot nekakšni znanilci krčevite borbe, katerih prave razsežnosti samo slutimo. Epizode človekove vizije so epizode večnosti, njih igraje ponavljajoč element skozi tisočletja evolucije človeškega bitja.
Slikarske reference in ikonografski moment je v slikarstvu Borija Zupančiča družbeno angažiran, aktualen v prerezu dogajanj ter prepojen z lastno notranjo občutljivostjo. Prisotnost realnosti kot vizualni komunikaciji in imaginarnosti vsebine, pogojuje nevtralno polje zaznave zavestnega, usmerjenega življenjskega diapazona in aktivnosti naše notranje prisotnosti kot nezaznavnega sveta. Privede nas do tiste točke miselnega orbisa, kjer je Wittgenstein zaustavil realnost. In od tu naprej je dojemanje prepuščeno lastni veličini imaginacije.
Novi tednik, 29. 9. 1988
