S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Po Bretanji in Parizu z zmagovalci največjega klubskega turnirja v rokometu na svetu – O konzulu, vrtiljaku, festivalu in sedemmetrovkah
Brest: vod smrti
Prevert se ni zmotil. V Bretaniji vedno dežuje. Drobne kaplje so se v Brestu vsaj petkrat na dan mešale s sončnimi žarki, zdanilo se je šele pred deveto, po praznični glavni ulici so iz zvočnikov doneli šansoni, trener Miro Požun pa pred mednarodno premiero ni mogel prikriti nervoze. Dopoldanski trening je med tekanjem v krogu že deloval zastrašujoče. »Platoon,« je bil kratek tehnični vodja Rado Petru, ko so igralci vsak četrti korak močno udarili ob pod. »Bilo je spontano. Drugič ali tretjič. Nekdo je z nogo udaril ob tla in vsi smo igro sprejeli,« je verzijo akterjev predstavil kapetan Tomaž Jeršič, ko seveda še nihče ni pričakoval, da celjski rokometni vod začenja kazenski pohod. Braga je bila po spomladanskem finalu pokala prvakov brez Dolgova, a z dvema reprezentančnima okrepitvama. Vodila je s 7:4 in 15:12, nakar jih je celjska obramba 5-1 začela usmerjati v napake (skupaj 23, P. Laško 15). Končno se je odprlo tudi Pušniku, toda Celjani nikoli niso imeli več kot gol prednosti. Na začetku 57. minute je Šerbec pri 21:21 zastreljal sedemmetrovko, štiri sekunde pred koncem pa Pungartnik dosegel zmagoviti gol in razlagal: »Štirideset minut sem čakal na žogo in si »štelal« levico. Ni bilo teorije, da bi zgrešil.«
Guingamp: konzul Begovič
Mestece s pravljičnimi hišami je prisrčno sprejelo naše prvake in mlado reprezentanco Francije, ki se pripravlja za avgustovsko MSP. Župan je na sprejem povabil tudi igralce, nekaj ur pred tekmo pa sta bila za mestno hišo najbolj primerna poškodovani Robi Šafarič in zaradi skromne minutaže Rajko Begovič. Skupinska slika pred mestnimi vrati, Begovič pa ni mogel skriti očetovega porekla in je stavbo že oklical za črnogorsko ambasado v Franciji. Tekma v sejemski dvorani je bila lahka, rezultat z druge Rolando Pušnik (desno) je bil spet najboljši vratar turnirja, po katerem je s prstom opozarjal na Tomšičevo buško. tekme med Steauo in Brago so prireditelji le ugibali in vsako minuto spremenili zmagovalca, a je bilo vzdušje na večerji vseeno sproščeno. Zaradi srede je največ zanimanja veljalo rezultatom domačega prvenstva in seveda tudi odmevom po zmagi z evropskimi podprvaki. »Kaj je novega? Nič posebnega. Za nocoj bo zapisano, da sta v ekipi manjkala poškodovani Šafarič in zaradi protokolarnih obveznosti Begovič,« je bil odgovor, ki je izzval smeh in rokometašu z največ vzdevki (Bego, Brando, Džamija) v hipu prilepil še enega — konzul.
Rennes: festival Šerbca
Astrahan se je v pariški skupini že pred zadnjim krogom uvrstil v finale, v Bretaniji pa je po visoki zmagi Steaue z Brago (27:20) neposredno odločala tekma med Celjem Pivovarno Laško in Romuni, ki so nekaj dni prej kot reprezentanca v enaki zasedbi igrali na turnirju na Madžarskem. Rennes je tudi v mestnem središču spominjal na Fernandlove čase. Gostilnica iz petdesetih let in na dvorišču poljsko stranišče. Brez luči, brez tekoče vode, brez školjke, na vratih izrez, pred njimi ogromen pes. Pred mestno dvorano je gostoval luna park (Načinovič: »Niti za deset tisoč mark ne grem na vrtiljak!«), na igrišču pa festival Uroša Šerbca. Met iz igre 12:15, v drugem polčasu 8:10. »Šeki« je igral kot Šekularac, v vratih pa se je končno odprlo Pušniku. Skupaj 17 obramb, tudi dve sedemmetrovki, pri tretji pa ga je zamenjal Lapajne. Strel, Beno brani, gledalci norijo. Sedem minut pozneje nova sedemmetrovka. V vrata spet Beno in Voici z rokama kaže, naj končno strelja. Strel, Beno brani, gledalci norijo. V zadnji minuti še peta sedemmetrovka. Stinga je le ukanil Benota, gledalci so bili sprva razočarani, nato pa gromko pozdravili finaliste Marrana, ki so ob izdatni zmagi zadeli še sedem vratnic.
Pariz: vraževerni coach
Avtobus je zamenjal TGV vlak, igra pa je ostala enaka. Vrhunska. Šampionska. Še prej je za Celjane zmanjkalo kosil, ki so jih nadomestile pizze, največja gneča je bila okoli mize za biljard, Miro Požun pa je postal vraževeren:
»Ko sem bil izbran za selektorja, sem si zaželel pesem Mama Korzika, pred nekaj minutami pa sem med preklapljanjem programov naletel na spot. Morda je to srečno naključje?« Od hotela ob nabrežju Senne do dvorane v četrti Ivry je šampione v avtobusu vozil »Brežnjev«, ki se ni prav nič razlikoval od nekdanjega sovjetskega predsednika. Vmes je dvakrat zgrešil pravo pot, enkrat zavil v enosmerno ulico in zaman iskal gretje. Louvre ni več dolg kot ponedeljek, marveč kot tekma Zagreb-Steaua (dva podaljška in sedemmetrovke), finale pa se je začelo s polurno zamudo. Voronin je trikrat zapored zadel z desnega krila, nato pa se je začel celjski show. Do polčasa met iz igre 14:20, devet obramb Pušnika, ruska vratarja pa s prvo šele v 32. minuti. »Turbo« Šerbec je za gol izgubil lovoriko najboljšega strelca (»Nisem vedel za Čavarjev seštevek.«), Tomšiču je po naletu tekmecev na levi strani glave zacvetel ogromen rog, Pušnik je žogo poslal pod strop in sprožil plaz balonov, Jeršič pa odprl šampanjec in zmagovalni pokal (več kot meter visok in 30 kg težak) dvignil šele s pomočjo soigralcev.
Željko Zule, Novi tednik, 29. 12. 1994
