S tem naslovom je bil na današnji dan pred 70 leti objavljen članek v Savinjskem vestniku. Vabljeni k branju:
V četrtek zvečer smo se zbrali na celjskem kolodvoru, da odpotujemo v Zrenjanin. To dolgo pot smo si zbrali še posebej zato, da še močneje utrdimo bratstvo in enotnost naših narodov. Na vlaku smo se udobno razporedili in kmalu nato se je naše »potovalno razburjenje« poleglo. Kakšna je bila vožnja ponoči, ne morem povedati, ker sem z drugimi vred zaspala. Proti jutru pa je postalo na vlaku zopet živahno. Napočil je dan. Njegov prihod smo proslavili s pesmijo. V prijetnem razpoloženju smo se približali Beogradu. Tov. Ljuban, ki je že večkrat potoval po teh krajih, nam je kar naprej pojasnjeval in nam vzporedno z razlago, pripovedoval doživljaje iz svojih potovanj. Za dobro voljo pa je skrbel vedno razpoloženi Franček. V prijetnem razpoloženju smo se približevali Beogradu. Kako veličasten je bil pogled na naše glavno mesto.
V Beogradu smo izstopili in se napotili na Kalemegdan, od koder smo si ogledali mesto, veliko Donavo, po kateri plovejo rečne ladje. Ogledali smo si še vojaški muzej, palačo predsedstva — mogočne skupščine in še razna druga večja poslopja. S slovensko pesmijo smo se v petek ob 11 poslovili od jugoslovanske metropole — prestolnice. Približali smo se Zrenjaninu. Vsi smo bili nekako na »trnih«. Vožnja z vlakom se je vlekla kot gumijasta nitka, toda bilo je je le konec. Zaslišali smo rahle glasove godbe, ki se nam je vedno bolj približevala. Vlak je ustavil. Pomislite, mladinci iz Zrenjanina so nas pričakali z godbo. Bilo jih je nepregledna množica. Tudi mi smo izstopili s pesmijo. Zapeli smo jim lepe slovenske pesmi. Odpeljali so nas na telovadišče, kjer smo se porazdelili v skupine. Kamor smo prišli, so nas sprejeli z gostoljubnostjo. Bili smo presenečeni, kajti takšnega sprejema nismo pričakovali. Še tisti večer je bila akademija pred 3500 gledalci. Ne morem vam povedati, s kakšnim navdušenjem in odobravanjem je bil sprejet naš spored. Tudi druge kulturne skupine niso zaostajale. Naslednji dnevi so bili posvečeni izključno fizkulturnim tekmovanjem, katerih pokrovitelj je bil Svetozar Vukmanovič-Tempo. V košarki, rokometu, odbojki, namiznem tenisu, nogometu in lahki atletiki so se pomerili mladinci in mladinke iz Zrenjanina, Tuzle, Osjeka in Celja. Ob zaključku se je tov. Ljuban zahvalil v imenu nas vseh za gostoljubnost, naša mladinka pa je s posredovanjem predsednika mladine poklonila vsej mladini Zrenjanina šopek cvetlic, kot znak slovenstva. Po razdelitvi nagrad in diplom (bilo jih je veliko), so nam na čast priredili »igranku«, na kateri smo se prav prijetno zabavali. Težkih src smo se poslovili od naših tovarišev. Obljubili pa so nam, da bodo v enem izmed prihodnjih let vrnili obisk. Bili smo jim od srca hvaležni.
S.Z., Savinjski vestnik, 28. 5. 1954
