S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Celjski grofje nam, njihovim potomcem, že od nekdaj burijo domišljijo. Še posebej pisateljem, pesnikom in slikarjem, Tako so dolgo vrst let tleli tudi v duši akademskega slikarja Rudija Španzia in tik pred koncem tisočletja je šest portretov s podobami Celjskih ugledalo luč sveta v barvnem sitotisku. Izšli so v grafični mapi, ki je tako pospremila in nadgradila razstavo Grofje Celjski v Stari grofiji Pokrajinskega muzeja.
V tem avtentičnem okolju so minuli četrtek ob prisotnosti nekaterih gospodarstvenikov in Celjanov, ki jih je dogodek pritegnil v muzej, predstavili to imenitno delo akademskega slikarja Rudija Španzia. Dan pred tem so grafično mapo videli in osupnili tudi Ljubljančani. Telokom Slovenije je namreč ob SCT Ljubljana in Alpeksu Celje glavni sponzor tega vrhunskega umetniškega dela in zgodovinskega dogodka. Mapo je natisnil Geodetski zavod Slovenije v nakladi 300 izvodov in skupaj z gmotno šibkim Pokrajinskim muzejem postal tudi založnik umetnine brez primere. Izkupiček od prodaje, grafična mapa stane 200 tisoč tolarjev, posamezni list pa 35 tisoč tolarjev, bodo po besedah direktorice Pokrajinskega muzeja Darje Pirkmajer, v celoti namenili za sanacijo posledic po poplavi »saj doslej država muzeju ni namenila niti tolarja!«.
Na predstavitvi, ki se je je udeležil tudi avtor, doma iz Zabukovice, živi in dela pa v Ljubljani, je njegovo delo kot vrhunsko ocenil dr. Ivan Stopar in orisal tudi rodbino ene izmed najvplivnejših plemiških rodbin v poznem srednjem veku, ko je dramatičnemu vzponu sledil tragičen konec. Leta 1456 je ogrski plemič Ladislav Hunnyadi v Beogradu ubil Ulrika II., zadnjega moškega potomca iz hiše Celjskih…
Zdaj je dobilo Celje po razstavi o znamenitih Celjanih še podobe: Friderika I., Hermana II., Friderika II., Veronike, Barbare Celjske in Ulrika II.
Ti liki so dolgo burili duha umetnika, priznava. »Misel na Celjske tli v vsakem človeku, ki je doma iz Celja in bližnje okolice. Danes, ko tudi sam zase lahko rečem, da sem zrel človek, zrel umetnik, sem se šele odločil, da pač Celjane ustvarim po svoji vesti. Saj ima vsak, tudi najneznatnejši in najmanj ugleden narod Evrope, svoje kralje, svoje prednike upodobljene. Mi jih nismo imeli. Zato mislim, da sem na ta način zapolnil vrzel z ljudmi, ki so nekoč živeli na našem prostoru. Vesel sem, da je grafična mapa s Celjskimi končno tu in še bolj bom vesel, če se bo znašla med ljudmi, saj ne gre samo za novoletno darilo, ampak jo je treba gledati širše. Morala bi biti pravzaprav v zbirki vsakega pravega Celjana, Slovenca.«
Posebnost grafične mape Rudija Španzia je tudi v tem, da še nobena mapa na Slovenskem, tiskana v sitotisku, ni bila natisnjena kot ta, namreč v več kot 20 barvah. Grafika se na tak način približuje sliki. Preden so nastali ti grafični listi, je umetnik veliko brskal po zgodovini Celjskih. Proučiti in izmeriti je moral tudi njihove glave, oziroma lobanje. Ročno. Na paus papir. »Nisem maral, da bi mi pri merjenju lobanj pomagal računalnik, nisem dovolil vdora stroja v moje likovno izražanje. Prve tri grafike: Friderik L, Friderik II. in Ulrich II., so narejene po lobanjah, ostali trije pa so čista umetniška imaginacija.« Na vprašanje, kateri lik je umetniku najbolj pri srcu, se odloči za Veroniko: »Njen lik me je na koncu najbolj prizadel. Pa ne zaradi njene ljubezenske zgodbe in usode, ampak zato, ker sem v dialogu, kontrapunktu s Hermanom, ki jo je dal tudi umoriti, našel zanimivo dvojnost: Herman na rdečem ozadju (simbol krvi, življenja in ljubezni) v rokah z dvoročnim mečem, medtem ko Veronika, njegova žrtev, vsa svetla, v nekem smislu celo lucidna, drži meč ravno obratno – za rezilo. To pa je tudi moje sporočilo in sporočilo grafične mape in moja letošnja novoletna voščilnica, ki pripoveduje: Ne bojmo se stopiti v jutri, tudi če je treba prijeti za rezilo.« Posebnost mape je tudi v tem, da je njen ovitek kovinski, kar po besedah avtorja simbolizira poslednje viteze, konec srednjega veka. Dvajset let po koncu Celjanov so izumili v Angliji top in od takrat naprej oklep ni bil več potreben.
V družbi Celjskih se je Rudi Španzl dobro počutil, pove. »Imel sem poseben občutek. Na nivoju duhovnosti je moral biti vzpostavljen dialog in lahko rečem, da sem takole kontaktiral z njimi: Slovenski slikar Rudi Španzl je Celjane od mrtvih obudil.«
Mateja Podjed, foto: Gregor Katič, Novi tednik, 23. 12. 1999
