S tem nadnaslovom je bil na današnji dan pred 55 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
K besedi se prijavljam kot ljubitelj nogometa in večletni amaterski delavec v nogometni organizaciji. Torej se ne oglašam iz vrst tistih, ki bi se morali oglasiti z »zatožne klopi« ali od kod drugod. Pozdravljam pobudo »Novega tednika«, ki je začel pisati o teh vprašanjih, ker menim, da je razprava o njih nujna.
V svojem prispevku želim delno odgovoriti na šest zastavljenih vprašanj v prvem članku. Strinjam se, da gre za moralno, materialno in verjetno kazensko odgovornost. Nosilce te odgovornosti pa je treba iskati tako med člani upravnih odborov NK Kladivar (od 1964 dalje), kot pri tistih, ki so podpirali politiko kluba moralno in s težkimi milijoni SD. Seveda je vprašanje, kdo naj te nosilce odgovornosti išče. Po mojem mnenju imajo tu svojo vlogo ustrezni organi, kot so telesno-kultume in politične organizacije (glede moralne odgovornosti), občinska skupščina, SDK in pristojno tožilstvo oz. sodišče (glede materialne in kazenske odgovornosti). Jasno je in tudi odgovorni činitelji so si enotni v tem, da druga dejavnost v celjski telesni kulturi ne more trpeti na račun sanacije dolgov ŽNK »Celje-Kladivar«.
Bistveni vzroki za hude posledice KO — po mojem mnenju — predvsem naslednji:
Ne bi si smeli dovoliti avanture z II. ligo! (Na to sem kot član sekretariata OK ZMS tudi pravočasno opozarjal.) II. liga je ostanek (še danes — navzlic reorganizaciji) preživelih neurejenih odnosov v naši družbi in ni vzdržala in ne vzdrži nobene argumentirane kritike.
Že omenjena kolektivna in individualna odgovornost za neodgovorno trošenje sredstev; tistih, ki so bila na razpolago in tistih fiktivnih.
Neskladno financiranje nogometa v letih po izpadu NK Kladivar iz II. zvezne lige. Potrebe so bile (in so še) večje, kot dobljena sredstva.
Glede vloge družbeno-političnih delavcev v upravnih odborih se zavzemam za enakovredno vlogo, delo in odgovornost vseh (družbenih) delavcev v vodstvih športnih organizacij. Prakso, da so v teh vodstvih »odgovorni«, avtoritativni kadri (iz politične in gospodarske sfere) samo zaradi avtoritete in položaja pa ‘smo k sreči že tako več ali manj presegli.
Vprašanje o mestu nogometa v Celju je prav gotovo izredno pomembno.
V dani situaciji bi se morali za določen čas usmeriti izključno v množičen nogomet brez posebnih aspiracij po udeležbi v kvalitetnih tekmovanjih. Rešiti je treba vprašanje kadrov.
Daljše perspektive za kvaliteto so predvsem v množičnosti, kvaliteti na celem področju in v delu s pionirji ter mladino, ki je že dalo določene rezultate, še zlasti pri ŽNK Celje-Kladivar.
Potrebna je reorganizacija tekmovalnega sistema, ki je v Jugoslaviji in Sloveniji neustrezen.
Celjski nogomet (5 klubov!) mora dobiti večjo materialno bazo, ki jo tudi potrebuje m je nanjo upravičen. Če je ne bo dobil, bo še nazadoval in nazadnje usahnil. Seveda če izločim možnost, da bo postal znova dolžnik.
Kdo bo plačal račune? (Račun KZ za socialno zavarovanje je malce sporen.) Plačnike je iskati le v Skupščini občine, v delovnih organizacijah in morda delno tudi pri odgovornih posameznikih! Če tu plačnikov ne bo (in bojim se, da bo tako!), potem se bo moralo društvo ŽNK Celje-Kladivar verjetno razpustiti. O posledicah tega naj razmislijo odgovorni. Po mojem mnenju posledice ne bi bile katastrofalne, čeprav bi to pomenilo začeti znova. Da, začeti znova, toda na zdravih temeljih, z jasnimi koncepti in z dragoceno izkušnjo. Obdobje 1964—1968 se ne sme nikoli več ponoviti v celjskem nogometu in športu sploh.
Dagmar Šuster, Novi tednik, 9. 1. 1969
