S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Na Dolgem polju v Celju je pred mnogimi leti zrastel velik stanovanjski blok. Bil je eden prvih v mestu, naj bolj poznan pod imenom »blok 107«. Sto sedem je namreč stanovanj v tem bloku v Ulici 29. novembra. Koli ko je pravzaprav vseh stanovalcev nisem izvedela, vsekakor pa gre za eno naj večjih skupnosti pod isto streho.
O bloku 107 najbrž ne bi nikoli kaj posebnega napisali, če bi nekega dne, prav po naključju, ne bila stopila noter. V tistem trenutku sem pomislila, da bi bilo dobro, če bi imela s sabo copate in se pri vhodu preobula. Vse je sijalo od čistoče, kot bi stopi la v stanovanje najbolj skrbne gospodinje. Tistega dne sem izvedela le to, da je za ves ta sijaj »kriva« Karolina Kodela, čistilka in ena prvih stanovalk v bloku. To si velja zapomniti, sem ta krat rekla sama sebi. In tako je, nekoliko kasneje, nastal tale zapis o najboljši čistilki v naši regiji. Tole zadnje sem zapisala z lahko roko, četudi dopuščam možnost, da je še kje kakšna njej podobna. Če veste zanjo, nam kar sporoči te njen naslov.
Gospodje v tovarnah
Sedem otrok je spravila Karolina do kruha in trdo je delala v časih, ki so bili zanjo in za vso družino težki, še posebej tisti dve leti, ko je bil mož in oče, delavec v Emajlirki, v ujetništvu. »Ni bilo tako kot je zdaj, ko imajo tople malice v tovarnah. Zdaj so delavci v tovarnah gospodje. Jaz pa sem nesla s sabo le dva krompirja. Moji otroci so morah vsak dan v hosto po kurjavo, ker za drva in premog ni bilo denarja. Pomagali so mi pri gospodinjskih delih, z nabiranjem bo rovnic in obiranjem hmelja pa so zaslužili denar za šolo. Vedno so bili zaposleni, kar pri današnji mladini ne vidim pogosto,« pravi, ko obuja spomine na čase izpred pol stoletja, in pristavi: »Takrat se nisem imela na koga obrniti za pomoč, zdaj pa kar vse leti na socialno. Moje roke so bile ,socialna’, delale so od jutra do noči«.
Tako kot za dežjem posije sonce, so tudi za Karolino in njenega moža prišla lepša leta. Iz Dobrove se je družina preselila v novo stanovanje, otroci so se poženili in pomnožili in, drug za drugim, so prihajali vnučki, ki jih je imela dopoldne pri sebi. Zadnji iz te dolge vrste je sedaj mali David. Karolina je tudi že prababica. »Vse življenje otroke »ahtam«, saj si moramo med sabo pomagati«
Od štirih do sedmih zvečer
Sedaj v temi, spomladi in poleti pa o prvem svitu vstaja, potem vse pripravi za kuhanje kosila. Medtem se ji pridruži zaspani David, ki zlahka odvije še en klobčič spanja. Karolina pa na hodnik, po stopnicah v klet. Vsako jutro pobriše vse ste klene površine, pomete in umije dolge hodnike.’ Ob koncu tedna se še posebno skrbno loti čiščenja. Takrat steklena vrata in okna umije, poriba tla, ki jih nato namaže še z loščilom, da se svetijo kot luč, nazadnje pa pomete v vseh kletnih prostorih. To počne tako skrbno, kot da je ves blok eno samo njeno stanovanje. To postori in že se oglasi David. Treba je še urediti stanovanje, skuhati kosilo, z vnučkovim odhodom pa se pričenjajo popoldanska opravila. Zvečer ob sedmih leže k počitku. »Pri teh svojih letih še čisto lahko delam, sem navajena od majhnega. Zvečer pač grem zgodaj spat. da lahko zarana vstanem.«
Karolino imajo v bloku radi vsi. Spoštujejo jo in njeno delo, zato nikomur niti na pamet ne pride, da bi v hiši odvrgel cigaretni ogorek ali kako drugače onesnažil hodnik in stopnišče. Nekako spontano, ob dobrem zgledu, ki ga imajo, se je v blok 107 vrinila kultura, ki se odraža v redu in čistoči. Prav zanimiva in svojska je pripadnost stanovalcev tej veliki skupnosti, prav tako je enkraten njihov odnos do skupnega.
Potica za sosedo
Sestankov hišnega sveta je malo, pa vendar vse lepo te če. Tu je zopet Karolina, ženska z izrednim posluhom za sočloveka, človeka v stiski. Vse, kar je z življenjem v bloku v zvezi, se odigrava in rešuje v stanovanju Kodelovih. Prihajajo stanovalci s problemi, željami, pripombami, Karolina pa potem stopi v akcijo in ponavadi vse uredi tako kot je treba in je prav.
Pred prazniki v njenem stanovanju prijetno diši. Karolina peče potico za to in ono sosedo. Ko gredo poleti družine na dopust, je tu zopet ona, da zaliva cvetje, zrači stanovanja. Poštar se vse lej oglasi pri njej in ji zaupa pošto in pokojnine stanovalcev, ki jih ni doma.
Karolina pa v vsem tem uživa. »To je moje veselje, posebej še, če lahko komu kaj dam. Nikoli nimam tako malo, da bi ne razdelila. Zato me imajo ljudje radi, zato so dobri do mene. Večkrat me razveselijo s kakšnim darilcem, pa kavico mi prinesejo. Če si bomo ljudje med sabo pomagali, potem nam ne bo hudega… Če se kdaj razjezim? O, to pa ne! Jezna pa nisem nikoli. Zakaj bi si kvarila zdravje. Dobra volja me gor” drži. Človek mora biti skromen, pa je vedno zadovoljen. Tako srečna kot sem zdaj, nisem bila nikoli prej.«
O mravljici in mravljah
Med nami so ljudje, tihi, skromni, in povrhu še zadovoljni in srečni v svoji skromnosti. So brez pravih odlikovanj, brez uradnih družbenih priznanj in pohval, sploh ne vemo zanje, ker so preveč tihi. Opravljajo pač dela, ki jih v »katalogu velikih del« ni najti. To so tiste mravljice, ki živijo in dela jo v svojem majhnem svetu in ki se predajajo za zadovoljstvo in veselje ljudi, ki jih vsakodnevno obkrožajo. Ena takšnih je enainsedemdesetletna Karolina Kodela.
Naše mravljišče v TV dnevniku?
Si lahko predstavljate, kakšno bi bilo to naše mravljišče, če bi bilo v njem polno takšnih mravelj kot je Karolina Kodela? Televizijski dnevnik bi bil ta krat poln slik z veselimi obrazi, s cvetjem, žitnimi polji in polnimi kaščami. Edino slabo novico bi nam lahko sporočil dežurni vremenar.
Marjela Agrež, Novi tednik, 2. 2. 1984
