Druga vaja za Impromit


S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:

In tako se je spet zgodilo. Navkljub dokaj bornemu lanskemu izkupičku so nadobudni mladci iz Impromita in Grozdja zopet udarili in pri pravili na Lopati rock festival, ki je vreden tega imena.

Očitno se precej hitro učijo, saj je bila organizacija precej boljša kot lanski »teksas«, pa tudi nabor skupin je bil nad vse soliden. Žal pa organizatorji še vedno nimajo sreče z vremenom, saj je bil pretekli petek bolj v znamenju nalivov in toče kot pa rokenrola. To seveda ni bilo po godu obiskovalcem, katerih neveliko število je še upadlo, tako da je bil petek, navkljub precej dobrim nastopom skupin, predvsem celjskih Noxire, maničnih Čulkovih Tramal curic in zasavskih zvezd večera The Drinkers, bolj žalosten.

Druga pesem je bila sobota, saj se je prizorišče, navkljub začetnemu pomanjkanju ljudi, zvečer napolnilo (med obiskovalci je bil tudi rokenrolu in vsemu, kar sodi zraven, naklonjeni celjski župan). Tako se je prireditev uspešno kosala z vzporednimi koncerti Vlatka Stefanovskega in Zorana Predina. Po nekaterih virih si je vrhunec večera, torej odlične Demolition group, ogle dalo preko tisoč ljudi. Spet so nastopile precej kvalitetne skupine, kot prve bi pohvalil Celjane Srčna divizija, zelo dobri so bili tudi velenjski Klinični testiranci s svojim dinamičnim nastopom ter pred vsem Tabu iz Žalca, katerih karizmatična pevka Nina je z glasom in stasom dodobra razgibala zbrano ljudstvo. Po nostalgičnih in melanholičnih, a žal preveč umirjenih Koko blues, ki jih tvorita Brane Mihajlovič-Kosta in Mičo Korbar, so končno nastopili naši najljubši zasavski čudaki, sami temni angeli usode Demolition group in z odličnim nastopom ter (po) polno glas bo osupnili publiko. Sobotni večer se je zaključil ob prijetnih zvokih rockabillyja, ljudje pa so se počasi pobrali domov ali v šotore.

Skratka, tako v petek kot v soboto se je predstavilo mnogo slovenskih, predvsem regionalnih talentov. Edina zamera leti na stalno igranje priredb, torej dokajšnjo neizvirnost ali vsaj nepripravljenost in nesamozavest bendov. Prav tako je žalostno, da organizatorji, torej nadvse zabavna skupina Grozdje, niso prišli na vrsto, saj je bilo skupin enostavno preveč. Kot že rečeno, fantje se morajo še malo učiti. Vendarle pa je bila celotna prireditev izjemno zabavna in bi si vsekakor za služila večje število obiskovalcev.

Konec dober, vse dobro, pravijo in navkljub pomanjkanju ljudi in težav z vremenom vse kaže na to, da smo si Celjani prislužili svoj lokalni festival, kjer se še neuveljavljeni bendi predstavijo, stari mački pa pripeljejo vzdušje do rokerskih nebes. Lepa gesta organizatorjev je bilo tudi zastonjsko šotorjenje, saj se zdi obiskovalcem nesmiselno voziti sem in tja, pohvalo pa si zasluži tudi kuhinja – skratka, tovrstna logistika je bila v redu, medtem ko je organizacija nastopa malo šepala. Vendar pa se fantje trudijo, zato upajmo, da Sprešano Celje ni le prehodna muha, ampak da bo tudi ta festival potrdil Celje kot eno od žarišč slovenskega rokenrola.

Gregor Stamejčič, 3. 6. 2024