„Gospod in gospa” ali komercialno tituliranje


Nedavno je v »Ljudski pravici« izšel članek, v katerem centralni odbor sindikatov trgovskih uslužbencev pošilja svojim članom resolucijo, ki obravnava splošen pojav, da v naših trgovinah uslužbenci na veliko in povprek titulirajo stranke z gospodi in gospemi. Resolucija ugotavlja, da je to deloma posledica hlapčevske miselnosti nekaterih uslužbencev, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da pri nas do starih družabnih oblik ne bo nikoli več prišlo, ali pa to baje delajo samo zaradi komercialnega efekta.

Tudi pri nas v Celju in okolici uslužbenci po trgovinah v tem pogledu niso izjema. Ko je večina trgovskih uslužbencev v Celju bila seznanjena z omenjenim člankom, so kljub temu ostali pri starem, češ da je nemogoče občevati s strankami s tovarišem in tovarišico.

Nekateri pravijo, da jim njihova »kulturna stopnja« tega ne dovoli, drugi pa, da bi s tako preusmeritvijo družabnih odnosov do strank izgubili veliko število odjemalcev. Prvi in drugi izgovor ne pomenita pravega razloga za tako izmikanje. Če nekdo nekomu reče gospod, s tem pač ne dokazuje svoje kulturne stopnje, ker sama beseda še ne pomeni kulturo človeka, kajti sem in tja smo včasih lahko slišali tudi nekaj podobnega kot »gospod, vi ste lopov«. Da je komercialni efekt trgovskega poslovanja zaradi tituliranja ogrožen tudi ne bo držalo, kajti, če bi vsi trgovski uslužbenci principielno opustili buržuazno tituliranje, bi si tudi tisti posamezni malomeščanski nakupovalci ne mogli nič pomagati, ker kupovati vendarle nekje morajo.

Bistvo vsega tega pa je verjetno nekje drugje. Ne za pultom v trgovini, pač pa v vzgoji trgovskega kadra in socialistični prevzgoji državljanov na sploh. Trgovskim uslužbencem, to moramo odkrito priznati, mora biti na moč nerodno pri vsej tej zadevi. Težko zanje ločiti koga naj imenujejo s tem ali drugim vzdevkom. Med našimi člani Zveze komunistov kar mrgoli takih, ki se meni nič tebi nič pustijo neprestano titulirati z gospodom in gospo. Mnogim je verjetno tako tituliranje celo všeč. Trgovski uslužbenci za mnoge člane ZK vedo, da so člani te organizacije, saj je organizacija javna.

Dokler člani ZK sami ne bodo na pristojen način opozorili uslužbencev, da niso nikakšni gospodje in dokler ne bo prišlo tako daleč, da bi z veseljem čuli besedo tovariš, tudi tigovskim uslužbencem ne bo lahko to zadevo pravilno urediti. Nič ni čudnega, če se naši ljudje, ki so vendarle pošteni in dobro misleči državljani, zmrdnejo, če jih nekdo nagovori s tovarišem, ko pa vidijo, da se celo nekateri komunisti zmrdnejo nad takim tituliranjem.

Savinjski vestnik, 8. 1. 1954