S tem naslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Republiška vlada se je končno odločila za povračilni udarec enostranski srbski blokadi slovenskega gospodarstva, ki je, kot zagotavljajo v republiškem vrhu, prišel tako pozno tudi zaradi prevelike mlačnosti zvezne vlade. Gospodarstveniki celjskega območja, vsaj tisti, ki smo se pogovarjali z njimi, pozdravljajo tak ukrep, saj zagotavlja preprečitev povečanja že tako velike škode, ki jo je prinesla blokada. Kot smo tudi izvedeli, srbsko gospodarsko izsiljevanje ne popušča.
Med tistimi, ki jih je blokada še posebej prizadela, je tudi celjski Toper, katerega prodaja na srbsko tržišče (že sklenjena) bi morala to zimo predstavljati 30 odstotkov realizacije Topra. Naročila so srbske organizacije preklicale, zato ima še sedaj Toper na zalogi izdelke, namenjene jugu. Peter Privšek, direktor Topra, je bil med tistimi, ki so se zavzemali za povračilne ukrepe, zato je sedaj, ko je vse skupaj le prišlo od besed k dejanjem, zadovoljen, predvsem zato, ker smo v Sloveniji izkazali potrebno enotnost tudi na gospodarskem področju. Po njegovem je sicer bojkot stvar vsake posamezne firme, saj ni nujno, da bi prekinili sodelovanje tudi tam, kjer je dobro. Najučinkovitejši bodo zato protiukrepi pri plačevanju v sklad za manj razvite.
Zaenkrat je dobro le sodelovanje v avtomobilski industriji, kako dolgo pa je še lahko, je težko predvidevati. Kolikšne so tu sploh še ambicije naših proizvajalcev, nismo uspeli izvedeti, ker dogovorni v Uniorju ta teden zaradi dopusta niso bili dosegljivi. Nepredvidljivo pa je vse skupaj tudi zato, ker se trgajo nekatere vezi, za katere smo še v začetku blokade mislili, da se nikakor ne bodo.
Zgovoren primer temu je Libela, ki je imela v Srbiji štiri svoje servise, od sredine januarja pa ima samo še tri, ker se je servis s Celjem pobrateni Ćupriji priključil drugemu podjetju. Čuprijci so si prilastili tudi prostore, ki jih trije delavci, ki so ostali zvesti Libeli, ne morejo več uporabljati. Kot je povedal direktor Libele Danilo Kotnik so v Srbijo lani prodali 30 odstotkov realizacije, zato bi morali biti slovenski protiukrepi rigoroznejši kot so, kajti v Srbiji vsaj doslej niso popuščali, še več, njihova blokada se stopnjuje. Vrata zapirajo tudi tistim, s katerimi so imeli tradicionalno dobre odnose. Tako se tudi na Libeline pozive in vprašanja ne odzivajo več. Dodaten problem predstavlja dolg, ki ga imajo srbske organizacije do Libele za 680 tisoč dolarjev.
Tako kot drugod tudi v Libeli iščejo možnost prodaje na drugih tržiščih, medtem ko se srbskemu kljub vsemu še niso odpovedali. Svoje proizvode bodo skušali v Srbijo prodati preko drugih republik. Vsekakor pa se trudijo čimbolj povečati izvoz, da bi bili čimmanj odvisni od nezanesljivega jugoslovanskega trga.
Z izvozom nadomeščajo izpade na domačem trgu tudi v Gorenju, kajti njihovih proizvodov kljub dobremu povpraševanju ni več v srbskih trgovskih hišah. Stane Flander, podpredsednik KPO Gorenje Commerce je dejal, da je oškodovan predvsem kupec, ki nima možnosti izbirati, kar pomeni, da ga srbska politika postavlja v položaj državljanov drugega razreda.
Povračilni ukrepi so potrebni tudi zato, da gospodarstveniki Srbije ne bodo mislili, da lahko kar tako krojijo pravila na jugoslovanskem tržišču, ki ga imamo sicer polna usta, meni Vlado Gorišek, direktor Hmezada. Po njegovem so bili ukrepi nujni, kljub temu, da predvsem investitorjem prinašajo določene probleme. Med njimi so tudi sami, saj naj bi s pomočjo sredstev za nerazvite investirali v Kosovo. Zdaj tega denarja ne bo in treba bo iskati druge vire. A to z bojkotom in sedanjimi protiukrepi nima zveze.
R. Pantelič, Novi tednik, 1. 2. 1980
