S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Nekateri že dobivajo marke v vrednostnih pismih, zagotovo pa bo največ zaslužil organizator igre
Obljuba bogastva brez dela je preveč mamljiva, da ne bi znorela množic; te dni v Celju za vsakim vogalom ponujajo »Jack pot«. V Slovenskih Konjicah je bojda najhujša mrzlica že mimo, prav tako v Slovenski Bistrici in še nekaterih drugih krajih. Večino krajev pa še niti ni dosegla oziroma jih je oplazila le po vrhu, kot pravijo »poznavalci« te igre.
Sedanji Jack pot ima tudi na Slovenskem že kar nekaj predhodnikov. Včasih je bila to skoraj identična igra z razglednicami, potem je bila to veriga sreče. Bilo je tudi že nekaj poizkusov z denarjem (v glavnem z dinarji), ki pa se niso prijeli. Vsaj ne tako masovno kot sedanja veriga. Organizatorji – na igralnih talonih piše, daje to firma I. D. F. C. so zanemarili inflacijske dinarje, pravilno ugotovili, da Jugoslovani praviloma ne poslujejo z dolarji, zato pa imajo na knjižicah ali v nogavicah kar lepe kupčke mark. Tako so vložek 30 dolarjev, ki je zapisan na originalnem listku Jack pota, spremenili v marke. In posel je stekel!
Bistvo Jack pota je, da veliko ljudi zbira za enega, ali, kot je zapisal organizator v navodilih, temelji na logičnem sistemu. Kakšna sreča, tudi logika dela za vas!
Če se hočete vklopiti v igro, morate najprej imeti 150 mark; za 50 mark kupite listek Jack pot od igralca ki je že v verigi, 50 mark pošljete igralcu, ki je na prvem mestu te verige (lestvica je natisnjena na srednjem listu Jack pota), 50 mark pa pošljete organizatorju (igralci pravijo »banki«) v Gradec ali na Dunaj. Od tam potem dobite čez kakšen teden ali nekaj dni več štiri nove listke Jack pota, na katerih je na zadnjem, petem mestu že vaše ime. Te, štiri listke potem prodate štirim naslednjim, ki se želijo vključiti v igro, in tako že kar na začetku zaslužite 50 mark.
Igra torej ni zasnovana le na logičnem sistemu, ampak je prav prebrisano sestavljena. Nič ne vložite, celo 50 mark zaslužite, potem pa samo čakate, da vam z neba prileti bogastvo. Nekako v šestih tednih naj bi začela prihajati prva vrednostna pisma s 50 markami. Toliko časa naj bi bilo potrebno, da vaše ime prileze na prvo mesto lestvice. Toda takrat mora biti vaša veja Jack pota že zelo razširjena – listke z lestvico, na kateri je vaše ime na prvem mestu lestvice, mora imeti 1024 igralcev.
Sistem je logičen, vendar ima tudi ta logika svoje meje. Po nekaterih ocenah naj bi bilo v igro vključenih že 20 tisoč Slovencev. Vsi, ki se torej sedaj vključujejo v igro, bodo na prvem mestu, ko bo v igro vključenih že 20 milijonov Slovencev. Vsak prebivalec naše republike bi torej moral kupiti 10 listkov Jack pota. Večja težava bi bil še naslednji krog – da bi teh 20 milijonov igralcev dobilo obljubljeno vsoto (51.200 mark), bi moralo biti v igri že 20 milijard ljudi. Glede na to, da takšno »potovanje« s petega na prvo mesto traja kakšna dva meseca, bi se moral trg zapreti prej kot v pol leta.
Edina prava logika igre je, da bo zaslužil organizator, ki pač ima zagotovljenih 50 mark od vsakega igralca. Kar pa se igralcev tiče: več bo takšnih, ki bodo dobili, več bo v nekem štadiju igre takšnih nesrečnežev, ki bodo izgubili.
Glede na to, da igra kroži pri nas že več kot pol leta, bi se pravzaprav trg že moral zasičiti z listki Jack pota. Toda očitno, nekdo skrbi, da se ne bo zasičil prehitro. Poznam že kar nekaj ljudi, ki so v skladu z navodili razposlali vseh 150 mark, potem pa iz centrale (na Dunaju ali v Gradcu) niso dobili nazaj talonov. Pravijo, da je glede tega bolj nezanesljiva graška veja Jack pota, nihče pa ne more z gotovostjo trditi, kdo prekinja verigo – organizator sam, naši ali pa avstrijski poštarji. Nedvomno morajo biti pisma, naslovljena na poštni predal v Gradcu ali na Dunaju, zanimiva tudi za poštarje (tiste nepoštene), saj vedo, da je v njih 50 mark. Igralci na Celjskem, ki se vključujejo v igro sedaj, se tolažijo s tem, da trg z Jack potom še ni zasičen v drugih krajih na Slovenskem. Na primer v Ljubljani, Mariboru, na Obali. Zato vsi, ki te dni kupujejo listke, računajo, da bodo igro prenesli iz Celja.
Postavlja se seveda tudi vprašanje, če je igra sploh v mejah zakonitosti. Kakšnih uradnih izjav nismo mogli dobiti, neuradne izjave organov pregona pa kažejo, da sama igra ni kazniva. Sestavljena je le iz nekaterih prekrškov, ki pa jih je težko ali nemogoče ugotavljati. Eden takšnih prekrškov je, da je prepovedano pošiljati denar v navadnih pismih (organizator namreč zahteva, da v Avstrijo pošljete vso potrebno dokumentacijo skupaj z denarjem z navadno, nikakor pa ne s priporočeno pošiljko). Toda, ker velja tudi pravilo tajnosti pisem, poštarji ne smejo odpirati teh pisem in torej tudi ne morejo priti na sled tem prekrškom. Da organi pregona ne bodo posegali v igro, bi se dalo sklepati tudi iz dejstva, da kar lepo število delavcev teh organov že sodeluje v igri. Praviloma pod drugimi imeni.
Morebiti bi lahko bilo kaznivo organiziranje te igre, vendar je težava v tem, da so organizatorji na drugi strani meje v Avstriji.
Vsak takšen množičen pojav ima ponavadi tudi svoje »junake«. Tudi Jack pot jih je dobil.
Srečni junaki so tisti, ki na dom že dobivajo vrednostna pisma. Praviloma so se vključili v igro že poleti ali jeseni. Imena tistih, ki so že dobili toliko in toliko tisoč mark, krožijo od ust do ust in še povečujejo igralno mrzlico. Govori se, da si je znani celjski obrtnik s to igro pridobil kar lepo premoženje.
Krožijo tudi govorice o organizatorjih igre. Nekateri menijo, da je organizator na Dunaju »pravi«, da pa so graško vejo organizirali nekateri obrtniki iz Slovenskih Konjic (od tam je igra prišla v Celje). Spet drugi govorijo, da je organizator graške veje že omenjeni obrtnik iz Celja. No, organi pregona bi verjetno lahko to dilemo hitro razrešili in preko Interpola zahtevali imena organizatorjev. Vsaj za zdaj še ni uradnih informacij, če so to tudi storili.
Precej glasne so bile tudi govorice, da nekateri poštarji jemljejo denar iz pošiljk. Bojda naj bi takšnega nepoštenega poštarja v Celju tudi odkrili in ga vrgli iz službe. Ko smo govorice preverjali na pošti, so povedali, da varnostni sistem onemogoča odpiranje pisem in da tudi niso odkrili nobenega nepoštenega poštarja. Pri vrednostnih pismih pa je takšna kraja praktično nemogoča, ker mora naslovnik podpisati, da je dobil pismo. Vseeno so nekateri igralci začeli nositi navadna pisma, ki jih pošljejo na centralo, čez mejo in jih tam vržejo v nabiralnik, čeprav, kot kaže, tudi takšna pot ni dovolj zanesljiva. Nekaj je takšnih igralcev, ki so pismo oddali v Avstriji, pa še po več kot mesecu dni niso dobili od centrale novih lističev.’ Očitno avstrijskim poštarjem tudi ne gre povsem zaupati.
Skratka, govoric, ki krožijo je dovolj. Dovolj, da jih mrzlično premlevajo igralci, ki so se že vključili in tisti, ki še kolebajo, če bi se vključili.
Nekateri se že veselijo tisočev mark, ki jim prihajajo na dom v vrednostnih pismih, in se ponovno vključujejo v igro, drugi o bogastvu še sanjajo, najbolj previdni pa so še vedno ob strani. Tiste mase nesrečnežev, ki bodo na koncu samo zbirali in nič dobili, zaenkrat še ni na vidiku. Za največjega zaslužkarja pa se tako ve že od začetka – to je firma IDFC.
IDFC je kratica za Internacional Documentation Funds Corporation, ki naj bi imela svoj sedež v Angliji. Tako naj bi bile v Gradcu in na Dunaju le njene podružnice, govori pa se tudi, da je firmi postalo v Angliji prevroče, pa se je preselila v Avstrijo, kjer si ne belijo preveč glave s tem, če je vse zakonito. Glavno je, da priteka denar. Ne nazadnje pa služijo tudi poštarji, saj se jim z Jack potom povečuje promet.
Srečko Šrot, Novi tednik, 4. 1. 1990
