S tem naslovom je bil na današnji dan pred 60 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Na silvestrovo predpoldne me je pot zanesla mimo gledališča in knjižnice in mimo »Ojstrice«, kjer sem doživela neljub prizor svojih sovrstnikov.
Na stopnicah lokala se je majala mlada druščina dveh fantov in treh deklet. Štirje so se zadrževali, ena od deklet pa je bila močno glasna. Nenadoma se je zleknila po pločniku. Njeni prijatelji so se ji nekaj časa smejali, zatem pa so jo dvignili, a ne za dolgo. Znova se je pogrnila na led in vsa prizadevanja fantov so bila zaman, kajti tudi sama nista bila trdna v kolenih. Dekle je začelo na glas kričati. Zahtevala je svojo torbo. Zbralo se je nekaj ljudi in fanta sta dekle pokarala. »Vstani! Ljudje te gledajo!« Poskušala je, a uspelo ji je samo poklekniti. Po brezuspešnem kriljenju, je začela vreščati. »Naj me gledajo! Hočem biti popularna, razumete!«
Mimoidoči so se zmrdovali in marsikdo je pripomnil: »Celjska mladina je popolnoma pokvarjena!«
Zabolelo me je in odšla sem, čeprav sem globoko prepričana, da so v Celju tudi pošteni mladi ljudje, žal pa je res, da je takšnih skupinic vse več in da ljudje le po njih ocenjujejo nas, mlade ljudi. Prepričana pa sem, da bi večja skrb staršev in tudi drugih pristojnih forumov lahko karkoli ukrenila in zajezila takšne neprimerne izgrede mladih, ki so še otroci, pa se gredo starejše ljudi.
Za slehernega, ki zaide na slabo pot, je čas, ko še ni prepozno — toda ali mu priskočimo pravi čas na pomoč?
J. O. — celjsko učiteljišče
Celjski tednik, 10. 1. 1964
