Zaostrovanje razmerja med ponudbo in povpraševanjem, neekonomske cene in ukinitev viškov proračunskih sredstev, s katerimi so občine ponavadi blažile probleme na področju preskrbe z osnovnimi proizvodi, so prisilile celjski izvršni svet na akcijo združevanja sredstev iz skladov skupne porabe.
V ta namen so pripravili tudi predlog samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za intervencije v proizvodnji in porabi hrane v občini Celje in ga poslali na mize najvišjih samoupravnih “organov v združeno delo Ocen, kako je to akcijo sprejelo združeno delo, še ni, vsekakor pa bi morala akcija uspeti, kajti jesti moramo in, če ni denarja iz dosedanjega vira (proračun!), ga je pač treba zbrati od drugod. To naj bi bili skladi skupne porabe oziroma 1 odstotek od bruto osebnega dohodka, ki naj bi ga ozdi plačevali iz teh skladov. Akcijo je potrebno izpeljati prav sedaj pred zaključnimi računi organizacij združenega dela za leto 1982.
Zakaj torej iz skladov skupne porabe? To vprašanje ponuja še en zelo zgovoren odgovor in ta je, da sredstva, ki bi jih iz tega vira namenili za intervencije pri hrani in preskrbi, ne sodijo v okvir omejitev po družbenem dogovoru o usmeritvah pri razporejanju dohodka in čistega dohodka.
Pa se še nekaj časa pomudimo pri razlogih za samo akcijo. Dejstvo je, da je pri mnogih osnovnih proizvodih za vsakdanjik občana in potrošnika problematično zagotavljanje deviznih sredstev, poleg tega siceršnja premajhna proizvodnja glede na potrebe in povpraševanje, temu se pridružuje še administrativno urejanje cen, pa velike izvozne naloge našega kmetijstva in živilstva, kar še dodatno prazni ponudbo naših trgovskih polic.
Za dobro obvladovanje normalne preskrbe se ponavadi poslužujemo tudi interveniranja s tržnimi in blagovnimi rezervami, še posebej kadar prihaja do večjih motenj na tržišču. Tudi za to potrebujemo denar in blago in glede na večje povpraševanje in splošno slabšo ponudbo, je potrebno takšne rezerve še povečati.
V Celju se odgovorni ljudje v občinski vladi dobro zavedajo, da bodo lahko zagotovili skupaj s trgovci normalno preskrbe z osnovnimi življenjskimi proizvodi le tedaj, če bodo uspeli zagotoviti dovolj sredstev za (v glavnem) pokrivanje razlik med veljavnimi in tržnimi cenami, za oblikovanje dovolj velikih blagovnih rezerv in še za sovlaganje v povečanje proizvodnje.
K sreči jih ni veliko, ki si zamišljajo normalno preskrbo z uvajanjem bonov, kartic ali seznamov. Upamo, da bodo prav takšni pri odločanju v svojih delovnih okoljih dvigovali roke za združevanja denarja za hrano in druge pomembne življenjske proizvode, pa kasneje manj odpiral usta, ko bo zmanjkovalo zdaj tega, zdaj drugega blaga.
Novi tednik, 3. 2. 1983
