S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Razprava in vprašanja, ki so se pojavila ob prevzemu nekaterih novih kotlarn za centralno ogrevanje stanovanj v novih blokih, so še bolj opozorila na problem, ki je v Celju že dolgo več kot pereč in ki od časa do časa pokaže ostre zobe. Znova je prišlo na dan, da s sedanjimi cenami ne bo moč dolgo delati. In še več — tudi prevelika razdrobljenost v upravljanju teh kotlarn, je prej škodljiva kot koristna. Zato tudi različna merila pri upravljanju in financiranju teh uslug prej škodujejo kot koristijo. Razmere so skratka takšne, da same od sebe terjajo rešitev, zlasti pa enotno politiko za celotno celjsko območje, če drugače ne, vsaj za tistih sedemnajst kotlarn, ki so v večjih stanovanjskih blokih oziroma skrbijo za ogrevanje stanovanj v njih.
Cene so različne, na vsak način pa v mnogih primerih vse drugo prej kot ekonomske. V nekaterih primerih celo takšne, da krijejo samo stroške za gorivo, trdno ali tekoče, ter za ljudi, ki skrbijo za kurjenje. Na vse drugo so pozabili. Ali pa tudi ne. V mnogih primerih nimajo sredstev za zamenjavo dotrajanih naprav. Amortizacije niso zbirali, niti je upoštevali v strukturi cene. Tako se pojavlja vprašanje, kdo bo kupil nove naprave, ko bodo sedanje odpovedale.
Nove cene, ki temeljijo na kvadratnem metru stanovanjske površine, kažejo na velik skok. Tudi za 100 odstotkov. To je predlog. Na vsak način pa niso odvisne samo od upravljalca kotlarn, na primer od kolektiva Plinarna-vodovod, marveč prav tako od koristnikov teh uslug. Stanje, da bi na račun vodarine krili primanjkljaj za ogrevanje stanovanj, ni več sprejemljivo. še zlasti, ker tudi mestni vodovod terja nove naložbe. To hkrati pomeni, da se bo morala tudi enota, ki skrbi za ogrevanje stanovanj postaviti na na svoje, lahko bi rekli, ekonomske noge. Ta zahteva bo nujno terjala podražitev usluge. In nadalje. Tudi ogrevanje samo bo terjalo določene ukrepe. Tudi določitev maksimalne temperature v stanovanjskih prostorih. Kaže, da je velikokrat prevroče v bivalnih prostorih in da zato odpiranje oken ni redkost. To pa je drago. Veliko kalorij gre po nepotrebnem v zrak. Kdo to plača?
V kolikor je zahteva рк) uvedbi enotne cene za ogrevanje stanovanj v občini hkrati s tem pa tudi uveljavitev enotnega upravljanja s temi napravami, bi vsekakor pomemben korak k varčevanju prinesle merilne naprave. V teh primerih bi lahko uveljavili sicer enotno ceno za enote kurjenja, in končno plačilo uskladili z dejansko porabo. Prav zato je celjski izvršni svet priporočil kolektivu Plinarne-vodovod, da skuša čimprej ugotoviti porabo v bloku, v idealnem primeru, če bi imeli toliko naprav tudi za vsako stanovanje, in tako bi lahko v celoti uveljavili plačilo po dejanski porabi. Seveda najprej za blok kot celoto in potem za vsako stanovanje po njegovi površini. Tako kot velja delitev stroškov za razsvetljavo skupnih prostorov. Potem bi bili stanovalci sami zainteresirani, da bi bila poraba energije racionalna.
Sicer pa se pojavljajo še druga vprašanja. Kako je sploh z gradnjo kotlovnic in z odločitvijo o sredstvih za kurjenje. Tu in tam se odločajo draga goriva. Zakaj? Tudi izolacija blokov oziroma stanovanj, je problem, ki sodi v ta okvir. In še marsikaj. Skratka, dovolj nalog, ki bodo hvaležna osnova za razgovore, ki jih bo imel kolektiv Plinarne-vodovod s koristniki centralnega ogrevanja in zadosti namigov za rešitev problema.
MB, Novi tednik, 27. 2. 1975
