S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Za vse tiste, ki ne vedo kdo je to Lidija Hočevar, naj takoj povem: Lička, kot jo imenujemo, ni nikakršna celjska Svetlana Makarovič, čeprav se rada oblači v črno in si je zadnjič nadela celo tančico čez obraz. Lička tudi ni nikakršna Nico, ki sedaj, žalosti na ljubo že »uživa« svoj zaslužen spokoj po razburljivem življenju.
Ima pa tale Lička razburkano življenje. In končno: Lička tudi ni nikakršna gospodična T., ki si je znala zgraditi svojo osebno kariero iz »tiste zadeve«. Zato pa Lička vedno znova pada v »love traps«, kot bi temu rekel Lou Reed. Lička ni nič od tega, pa vse to skupaj in, če bi živela v New Yorku in imela »good conections«, bi jo že gotovo nakrcal v »Rolling Stone Magazine« ah kaj podobnega, ker pa živi v Celju, pa še niti v Anteno ni prišla.
Da piše, to vem že dolgo časa, kakšne štiri ali pet let pa je od tega, kar vem, da se ukvarja tudi s fotografijo.
Mislim, da bolj intenzivno od epizode z »Wimbledonom« in z vsem tistim, kar je povezano z njim, naprej. Napravila si je že nekaj razstav, tokrat pa je svoje najnovejše fotografije razstavila v galeriji KLjUB. »Štanjelski osamelci« ali nekako tako jih je poimenovala. Motivi se zaenkrat šele približujejo tistemu, česar se Lidija Hočevar boji, a to je stvar tehnike časa in po tem kar sem videl, moram reči, da je krasno, da ima v sebi toliko življenjskega optimizma in se zna veseliti v družbi. Na ta način vliva upe mladim ljudem, ki zahajajo v KLjUB. Naj njene fotografije ostanejo večno takšne. Drugačne bi utegnile pomeniti tragedijo zanjo. Opredelila bi tisto, kar je v naslovu in (Bog ne daj), še ona postala umetnica.
Pandorina skrinjica pa je naslov projekta, ki ga je ob sodelovanju s prijatelji pripravila ob zaprtju razstave.
Andrej Okorn je igral na klasično kitaro tudi narodnozabavne napeve, Avguštin Penič je »svirao na tanku žicu« tako dobro, da ga nameravam angažirati pri mojih Massmediafuckersih, potem je bil tukaj še en nemški trobentač, ki pa zaradi bolečin v želodcu ni mogel odigrati Chet Bakerja, nazadnje je poprijel za Andrejev instrument še Danijel Bedrač, ki je z Avguštinom v duetu obudil spomin na čase Kladiva, konja in vode.
Lička je vmes prebirala svoje tekste, v katerih na plastičen način podaja podobo razcepljenega subjekta, mi smo pili pivo, poslušali in sprožali dovtipe.
Močno sumljivo pa mi je vse skupaj postalo, ko je ob napovedi ene njene pesmi, zunaj močno zagrmelo. Na koncu smo pristali v Casablanci.
Bori Žzupančič, Novi tednik, 29. 6. 1989
