S tem naslovom je bil na današnji dan pred 20 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Celjsko območje se lahko pohvali s kopico naravnih spomenikov in posebnosti
Na celjski enoti republiškega zavoda za varstvo na ravne dediščine pravijo, da se stanje v naravi na celjskem območju izboljšuje, čeprav so včasih apetiti investitorjev na nekaterih lokacijah preveliki, občasno že kar utopični. »Načelno pa je precej bolje kot pred leti, predvsem se izboljšujeta ekološka zavest in vedenje ljudi,« pravi Mojca Tomažič, ki vodi delo celjske enote zavoda. Zavod deluje na celotnem celjskem območju in tako s svojimi šestimi strokovnimi delavci skrbi za skoraj tisoč evidentiranih na ravnih vrednot na tem območju, ki meri skoraj 3 tisoč kvadratnih kilometrov, kar je 14 odstotkov površine Slovenije. Pri delu na terenu opažajo, da si ljudje naravo predstavljajo kot nekak rezervat, kot nekaj, kar je treba za vsa ko ceno ohraniti takšno, kot je. V resnici pa se narava spreminja sama po sebi in eden od ciljev strokovnih delavcev zavoda je, da ljudje doživljajo naravo takšno, kot pač je. Kot živ organizem, ki se v nenehnem gibanju spreminja in razvija.
Pri svojem delu imajo naj več težav, ko sodelujejo pri pripravi strokovnih podlag, urbanističnih in drugih prostorskih aktov. Njihovo poslanstvo je namreč uveljavljanje javnega interesa narave pri planskih dokumentih. »Pri samih posegih načeloma ni večjih težav, vse manjše probleme smo doslej uspeli reševati s konsenzom,« pravi Tomažičeva.
Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je tudi na njihovem področju delovanja marsikaj spremenilo. Ne samo s strožjimi okoljevarstvenimi predpisi, tudi s programi, ki jim unija namenja kar visoka sredstva. Zavod je lani uspel na kandidaturi Life projekta 3, v katerem so pripravili modele za upravljavske načrte za območja Nature 2000. »Projekt je pod posebnim tretmajem evropske komisije in bi naj postal model v celotni uniji. S tem delom bomo lahko lepo pokazali našo strokovnost in delovanje tudi na evropski ravni,« je ponosna Tomažičeva. Seveda pa razvpiti program Natura 2000 vzpostavlja posebne pogoje v ekološko pomembnih območjih. »Načeloma program Natura ničesar ne prepoveduje, je pa res, da je treba na teh območjih vsak poseg oziroma načrt presojati in skozi postopke ugotoviti, ali lahko nek načrt ali poseg v prostor oziroma v naravo to naruši. Sistem je naravnan predvsem v ohranjanje habitatnih tipov in vrst v ugodnem stanju. Prepovedi ni, kar je temeljna razlika od režimov, ki jih poznamo iz preteklosti pa tudi pravil kot veljajo v posebej zaščitenih narodnih parkih,« pojasnjuje Tomažičeva.
Preprosto povedano – v območjih Nature 2000 velja poseben režim varstvenih ukrepov za naravo, ki pa je dosti bolj elastičen od nekdaj togih zakonskih določb, ki so na zaščitenih območjih pred vsem prepovedovala. Zdaj ne prepovedujejo ničesar, opredeljujejo pa pogoje, s spoštovanjem katerih je mogoče na teh območjih početi domala vse.
In katere so posebnosti, ki jih na celjskem območju strokovnjaki zavoda še po sebej varujejo? Mojca Tomažič pravi, da so med živalskimi vrstami to predvsem kosonogi čuk, belka v visokogorju in sokoli. Med rastlinami pa so najbolj znane velikonočnica, najdebelejša slovenska bodika, ki raste v Šentjanžu nad Štorami, pa najdebelejši kostanj, ki raste v Močilnem pri Radečah, Juvanov netresk, žički grobeljnik, kuštravi jeglič in še bi lahko naštevali. »Zlasti pa so pomembni značilni habitatni tipi, kot so vlažni travniki, pa suhi travniki…« opozarja Tomažičeva, ki pravi tudi, da se ljudje morda premalo zavedamo te naše okolice, ki ji rečemo narava. »Predvsem ji je najprej treba prisluhniti, jo spoznati, se je zavedati. Vsakič, ko se vračamo iz tujine, vidimo, da imamo prečudovito naravo doma, pred lastnim pragom. Spoznavamo, da pri nas narave ni treba ponovno vzpostavljati, kot mora jo to, žal, početi marsikje po svetu.«
Na območju delovanja celjske enote zavoda za varstvo naravne dediščine je regijski Kozjanski park, še sedem drugih krajinskih parkov, naravni rezervat in 161 naravnih spomenikov.
Branko Stamejčič, Novi tednik, 13. 1. 2005
