S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Skoraj pregovorno je, da je celjsko nočno življenje nepridiprav, ki buri duhove starejšim. Mladi pa menijo, da nočnega življenja v Celju ni. Koliko je v tem resnice, sva se skušala prepričati v najini odisejadi v celjskih lokalih, iskala sva vse, kar naj bi bila – četudi v zametkih – zabava. Kam v Celju sploh lahko greva? Zmenila sva se Pri Zamorcu, kjer se je začelo najino raziskovanje nočnega življenja Celjanov.
»Vse manj je dobrih gostiln…«
Zamorc je na ugodni lokaciji v samem središču Celja, kar je poleg velikosti in poletnega vrta glavni razlog za njegovo stalno obiskanost. Tja prihajajo stari in mladi, slednjim je namreč pogosto vmesna postaja pred odhodom v diskoteko ali kakšen drug lokal. Kot nam je povedal Tomaž Črnej, najemnik lokala, Zamorc ne skuša biti moderen lokal, ker »vse, kar je danes moderno, jutri ni več, to pa je za poslovanje lokala najslabše.« Lokal ima v najemu približno eno leto, z obiskom pa je zadovoljen, čeprav namerava ponudbo še razširiti. Tako poleg pijače strežejo tudi pizze in špagete, lotih pa so se tudi organiziranja koncertov. Črnej si želi razširiti lokal v kletne prostore in odpreti plesišče, ki ga pogreša tudi večina gostov. Glavne težave v poslovanju so po njegovem mnenju v zaspanem starem mestnem jedru, ki bo »lahko zaživelo šele, ko bodo prišli pravi ljudje.« Iz živahnega lokala sva se odpravila po temnih in tihih ulicah do Lampe. Lokal je bil okoli polnoči domala prazen, razen dveh starejših izjem. Znano je, da se v manj kot leto dni starem lokalu zbirajo srednješolci predvsem med šolskim letom, največkrat ob petkih zgodaj popoldne.
»We are the brews…«
Po Vodnikovi sva se odpravila do famoznega vogala, na katerem prebiva najbolj kontraverzni celjski Kljub. Zlasti ob petkih popoldan je prostor nabito poln, ob vikendih bolj ali manj prazen. Vanj zahajajo predvsem mladi, ki poslušajo alternativno glasbo in se s Kljubom identificirajo. Na voljo imajo še zadnji prostor v Celju, v katerem lahko izražajo pripadnost svoji subkulturi. Po mnenju Maje, stalne obiskovalke. Kljub »mnogim mladim pomeni drugi dom«. Kljubu zaradi pritožb okoliških stanovalcev preti ukinitev, ki bi verjetno zadala odločilen udarec celjski alternativni mladini, ki bi se lahko zbirala le še v posameznih bunkerjih in celjskem parku.
»Hajde, da ludujemo…«
Ker sva bila ravno na Cankarjevi, sva skočila še do Ambienta, edine diskoteke v Celju z elektronsko glasbo, znane po vsej Sloveniji. V Ambientu se zbirajo večinoma raverji, ostala mladina pa vanj zahaja le občasno, mogoče tudi zaradi začinjene vstopnine, ki znaša 800 tolarjev.
Ob prvi jutranji uri sva se ustavila še na Ljubljanski, v »objektu« pri Vrtnici, ki pa se je takrat že počasi praznil. Objekt je med mladimi in starimi verjetno priljubljen zaradi več lokalov, saj so na enem mestu lokali vseh vrst, od barov do igralnic. Najbolj priljubljen je Stalin s svojim poletnim vrtom. Eni obiskovalci so v tem času, okoli poldruge ure, že iskali zabavo kje drugje, drugi pa so je imeli dovolj in so odšli domov, midva pa peš po poti do bivšega Ingrada, kjer je diskoteka Jungle, med mladimi imenovana »džungla«. Njena prednost je zagotovo v velikem plesišču, kjer je tudi v petek migalo največ mladostnikov. Slišati je bilo predvsem ritme popularne plesne glasbe. Diskoteka privablja mlade tudi iz širše okolice Celja. Včasih priredijo tudi kakšen koncert, največkrat s hrvaškimi izvajalci. Nekaj mladih pa se je hladilo pred diskoteko in uživalo še zadnje atome kisika pred vstopom na zadimljeno plesišče. Po Dečkovi cesti sva najino srečo poskusila še v Casablanci, kjer je bilo kljub vabilu na koncert brez vstopnine, za vstop potrebno odšteti 200 tolarjev. Diskoteka je samevala, čeprav so svojo ponudbo razširili s t. i. Beach-clubom, ki naj bi s peskom, sončniki, palmami in latino glasbo ustvaril tropsko vzdušje. V Casablanco zahajajo večinoma isti obiskovalci kot v Jungle. Vsekakor pa je parkirišče ob Golovcu bolj polno ob kakšnem rave-partyju.
»This is the end…«
Tako sva zaključila večer, ki se je zavlekel že v jutro. Celjani ponočujejo, a kdove kakšne pestre izbire krajev za sprostitev nimajo. Pogrešava predvsem zabavo v starem mestnem jedru, ki po deseti uri zvečer zamre. Izjema so naključne skupine mladih v parku in ob Savinji. Ali so mladi s ponudbo dejansko zadovoljni, ali so z njo le sprijaznjeni, je seveda drugo vprašanje. Kaj bi bilo treba spremeniti, bo pokazal čas. Bi bilo treba počakati na »prave ljudi«? Kdo pa so ti? Mogoče pa bi se morala spremeniti miselnost Celjanov, ki se bodo prej ali slej morali sprijazniti z lokali v starem jedru, ki bi, po zgledu ostalih večjih mest, moralo biti duša mesta. Kaj pa ostane mladim? Le opijanje, drogiranje v parku, gledanje televizije?
Nataša Peunik, Primož Cirman, Novi tednik, 22. 7. 1999
*cena časopisa: 280 tolarjev
