Letošnje novoletno veselje je našim cicibančkom in pionirjem ostalo v lepem spominu, čeprav je bilo silno neprijetno vreme, da o smučanju, sankanju, drsanju in igranju v naravi ni bilo govora. Kolikor sta dež in moča pokvarila otrokom
novoletne počitnice, jih je razvedril dedek Mraz s svojimi obiski in darili, v Celju pa še posebej s prireditvami in predstavami.
V Celju se je poznalo, da je imel dedek Mraz zelo malo časa za ureditev sejmišča, kajti malčki, ki so bili radovedno nestrpni, kaj bodo videli, so bili malce razočarani, ker ni bilo nič kaj pravljično, tudi strelišča ni bilo, še manj pa raket itd. Verjetno so se dedku Mrazu zmočile, kot je morala biti mokra starka zima, da se je raje sušila kje ob peči. To leto se bo dedek Mraz moral res prej spomniti svoje dolžnosti. Mimo otrok pa praznik novoletne jelke le ni šel, obdarovani so bili nemara vsi, nekateri celo po dvakrat, ponekod pa so tudi odrasli prišli do darov, pa jih niso bili nič manj veseli kot drobiž. Poglejmo torej malo naokoli, kako je kje bilo. Na kratko bomo izvlekli iz poročil, ki smo jih prejeli iz Celja in zaledja, kod, kako in kdaj je hodil dedek Mraz, kje ni bil, pa so ga pričakovali . ..
ČEMU BI KRATILI MLADINI MLADOSTNO DOMIŠLJIJO . . .
nam piše tovarišica iz Celja, ki je videla, da se j e dedek Mraz v Mladinskem domu v Gaberju pred očmi otrok preoblačil iz navadnega soobčana v pravljično osebnost, kakršna naj bi bil. Tovarišica ima prav, če tako pomanjkljivo organizacijo pokara, kajti otroci so v svojih letih dojemljivi drugače za skrivnostno plat, ki se potem iz leta v leto izgublja, toda v spominu ostane, kot je ostalo nam vse, kar je bilo lepega in prijetnega v našem življenju.
NOVO LETO JE PRIŠLO — JELK PA NI BILO VEC . . .
To je bilo slišati zadnje dni pred novim letom. Zato so tisti, ki so čakali do zadnjega dne, ostali brez drevesa. To je sicer vprašanje, ki ima dve plati. Eni so zares vzeli drevesa že prej z namenom, da okrasijo »božično« drevo (tega jim nihče ne brani), pa tudi drugi, ki so svojim malčkom okrasili novoletno jelko, vendar niso mogli čakati na zadnji dan, saj vendar ne bo drevo samo en večer razveseljevalo otrok. Kar spomnimo se svoje mladosti, ko smo hoteli drevo imeti kar štirinajst dni, pa j e še bilo premalo. Jelka je stara navada, ki izvira še iz davnih časov. Je staroslovanski običaj, o katerem bi kak etnograf vedel več povedati …
PRIČAKOVALI SO GA, PA NI PRIŠEL . . .
Kar nehote se zgodi, da smo bili priče tudi takim primerom, ko so bili nekateri otroci prikrajšani za novoletno veselje. Nekatera podjetja se niso spomnila na otroke svojih delavcev in uslužbencev, bodisi da so na to pozabila in dogodek pustila v nemar, ali pa niso imela sredstev. Tako baje pri Cegradu ni bilo prazničnega razpoloženja, še manj pa na domovih njihovih delavcev, predvsem cestarjev, ki niti plače niso dobili pred novim letom. Včasih so nastajale ganljive novoletne pripovedke o siromakovem in bogatinovem novem letu, zdaj bi pa staro tožijo in razočaranje lahko imenovali tudi takole: »Moj oče dela tu, pa jaz nisem dobil nič, sosedov je manj priden v šoli, kot sem jaz, pa je dobil vsega, ker njegov oče dela tam in tam.« To ne bi smelo biti tako občutno, vsaj za otroke ne. Temu bi se najlaže v bodoče izognili tako, da bi vendarle pretežni del darovanih vsot dali na razpolago centralnim prireditvam novoletne jelke, da bi bili vsi otroci približno na istem.
Na vsak način pa bo treba letos dedku Mrazu naviti budilko že za začetek decembra, ne več kot lani, ko se je med zadnjimi v Sloveniji spomnil na Celje.
Savinjski vestnik, 10. 1. 1953
