S tem naslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Vsako mesto ima svoj obraz, svoj izraz in svoj utrip, ki mu ga dajejo ljudje. Vsako večje mesto ima svojo tržnico, sodnijo, mest no hišo ali občinsko stavbo, svoje zapore, vrtce, šole, bolnišnice, svoja zabavišča, smetišča in svoje originale. To so posebneži, del naše folklore in našega vsakdanjika.
Tudi Celje ima svoje originale. Eden takšnih, najbolj znanih, vpadljivih, vsekakor pa eden najbolj glasnih, je naš Luka. Naš je postal zato, ker smo se nanj tako zelo na vadili, da ga komajda še opazimo na mestnih ulicah. Sprejeli smo ga takega, kot je, pa najsi počenja še takšne posebnosti in vragolije. Kajti Luka je zares drugačen od nas, večine lepo vzgojenih, poštenih, odkritih, dezodoriranih in civiliziranih meščanov. Luka je duševni bolnik, duševni bolniki pa so (tudi) del naše vsakdanjosti, četudi je to preprosto resnico včasih težko sprejeti. Sicer pa kdo danes ni duševni bolnik?
Luka je, seveda, tudi alkoholik. A zgodi se, resda bolj poredkoma, da je ta naš posebnež tudi trezen, bister in sposoben za pogovor, ki razkrije marsikatero resnico o njem, o njegovem življenju in resnico o nas. Takrat se pokaže, da prav lepo sicer ni vzgojen in uglajen, pa tudi civilizacijskih norm in dosežkov ne obvlada. A pokaže se tudi, da za dopadljivost drugim Luka ne potrebuje laži, sprenevedanj, hinavščine in drugih »kozmetičnih« ljudskih pripomočkov. Ta krat se pokaže, da je to človek, kije tako zelo osamljen, da se loti celo tako izjemne ga opravila, kot je dresura majhnega hrošča. Zato je njegov najljubši predmet majhen radijski sprejemnik, nekakšno središče njegove ga raja z imenom Samota. Tja se zateče pred ljudmi, ki so ga v življenju prevečkrat razočarali in to se človeku s previsokimi cilji in ideali prav rado zgodi. Danes je triinšestdesetletni Luka Šušnjara iz Zidanškove ulice v Celju »kriv«, ker je bil nemara vse življenje nekoliko drugačen od večine poprečnežev. Priznavanje in upoštevanje drugačnosti pa je v tej družbi marsikje in marsikdaj še danes nesprejemljivo in nečedno početje.
Luka alias Jupi
Vsak dan ga srečamo na ulicah celjskega mestnega jedra: s cigareto v ustih, transistorjem ob ušesu, z dolgimi sivimi lasmi, ki so včasih na zatilju zvezani v čop in s ste klenico žganja v žepu. Člo vek zanimivih obraznih po tez in gromko donečega gla su, ki odmeva od slaščičarne Zvezda_do železniške postaje in od Žumra do Branibora. V križišču ga semafor sploh ne zanima, kvečjemu kakšna mladenka v tesnem mini krilcu, ki mu dodatno vzburi bogato domišljijo. Vas je kdaj prav grdo pogledal in vas nesramno nadrl? Če vas je ali če vas morda še bo, si tega nikar ne vzemite k srcu. »Poslanica« namreč sploh ni namenjena vam, ker vi zanj preprosto ne obstajate. Luka samo izgovarja besede, ki so odmev njegovega razuma, besede, ki so obleka njegove duše, kot bi rekel Seneka, Shakespeare pa bi dodal tole misel: Izrazi svojo bolečino z besedo! Bol, ki ne govori, duši polno srce, dokler ne poči. Našemu Luki bi kvečjemu lahko zamerili pretira no glasnost, ki hudo moti ti šine in miru navajene Celja ne. A če mene vprašate, mi je moje mesto veliko ljubše takrat, kadar se branjevke na tržnici prepirajo in vreščeč ponujajo svojo robo, kadar nam mladec pred »Volno« glasno naznanja prihod nove številke Mladine ali kadar se začne sezona kramarije takšne in drugačne. Takrat Celje zaživi, drugače pa je to mrtvo mesto, mesto brez duše, trdo kot kamen. Še prijaznost in lepota obnovljenih starih, čudovitih hišnih pročelij se v tem brezdušju stopi kot Bakijevičev sladoled.
A vrnimo se k Luki ki, tak šen, kakršen je, še najmanj moti celjsko mladino. Ta je menda že tako zelo pokvarjena, da se nad posebneži Lukinega kova sploh ne zgraža. Ali veste, kakšno ime so mu dali? Jupi. Luka je Jupi zato, ker brezalkoholnih pijač sploh ne pozna. Tako kot je Bajsi tisti četrtošolec, ki meri v višino 190 centimetrov, težak pa je borih 60 kilogramov. Letos poleti, ko je Luka zaplesal pred mladim občinstvom »Vrtnice«, so mu ploskali. In ta Dalmatinec je po dolgih desetletjih doživel priznanje. Tega mu ni dala niti alka njegovega rojstnega Sinja, dala mu ga ni družba povojne evforije in ideološkega brezumja, poraženec je ostajal v odnostih z ženskami, ki so v njegovem življenju igrale usodne vloge.
Ideološko nečista ženska in partijski minusi
Otroštvo v revščini pred zadnjega od šestih otrok, ki so zelo zgodaj izgubili mamo. Medtem ko »se ji je kri spreminjala v vodo«, je oče veselo pohajkoval po gostilnah. A ga ima Luka kljub temu v lepem spominu, če tudi je po materini smrti revščina v družini še globlje zazijala. Luka se je z alkoholom spajdašil že zelo zgodaj, v osnovnošolskih letih, izostajal je od pouka in tako s šolanjem kar hitro zaključil. Potem se je začela vojna in šestnajstletnega Luko so sprejeli med skojevce. Leta 1943 je šel v partizane, v bitke. Spet srečanje z lakoto, žejo, strahom in mrazom. Sotovariši so bili v skrbeh, da ga v nekem pohodu zmrznjene noge ne bodo nikoli več nosile. Partizan Luka je za svoja junaštva prejel troje visokih odlikovanj in čin pod poročnika. Po koncu vojne, do leta 1950, je bil redno zaposlen v JLA, kjer je uspešno opravil oficirski izpit. Žal je bilo obdobje junaštva in ponosa sila kratko. Leta 1950 so ga demobilizirali in vojsko je moral za vselej zapustiti. Razlog: zveza z žensko, ki jo je goreče ljubil, ni pa bila po okusu tedanjih ideoloških diktatorjev. Idejni red in disciplino je terjala tudi partija, ki je Luko Šušnjara, mladega komunista, izključila iz svojih vrst. Razlog: tri mesece ga ni bilo na sestanke njegove partijske celice. O tem pripoveduje Luka, o tem obstajajo zapisi, kje in kakšna je prava resnica pa je veliko vprašanje, ki ne bo nikoli našlo odgovora. Leto 1952 in poroka, nesrečen zakon in dvoje še bolj nesrečnih otrok. Ženini dolgotrajni nezvestobi je sledil poskus samomora. Luka je skočil iz drvečega vlaka. Leta 1958 je prišel v Celje, se zaposlil v emajlirki, čez štiri leta pa je bil upokojen kot vojaški vojni invalid, borec z odlikovanji. Z razmeroma visoko pokojnino se mu ni bilo težko vnovič poročiti, a je tudi ta zakon sčasoma postal pravi pekel. Luka je zdaj že dolgo sam.
»Sredio bih se da imam žensku«
Pa bi jo res potreboval. V prostoru, ki je spalnica in kuhinja obenem, je vse zadimljeno, na tleh polno praz nih steklenic, na mizi večji kos kruha in svinjska glava. Skuhal jo bo in iz nje naredil žolco. Na tleh so tudi drva, polovico prostora zasedejo.
V poznem popoldnevu sediva na še topli postelji. Luka je pravkar vstal. Nič še ni jedel, ker nima apetita. Tisto popoldne je stopil v stvarnost. Pripoveduje mi svojo življenjsko zgodbo, govori o sedanjosti. »Pušim i pijem. To je dobro. A život nikako ne valja, sa ženama nemam sreće. Kad bi našao pravu, dobru za mene, odmah bi prestao pit, sredio bih se, brijao, znaš?« govori in prijetno je poslušati njegov dalmatinski naglas. Sprašuje, kam vse to pri nas v Jugoslaviji vodi. »Tito ni vedel vsega. Bil je predober in preveč naiven. Povsod sami štrajki, ljudje se med sabo sovražijo, nimajo kaj jest. Jaz imam dobro pokojnino, v banki dobim denar…«
*zadnji odstavek prispevka ni čitljiv …
Marjela Agrež, foto: Edo Einspieler, Novi tednik, 7. 12. 1989
