Mnogim Celjanom bo sreda, 1. februarja še dolgo ostala v spominu. Po sladkastem okusu žvepla v ustih, kašljanju, glavobolih in še čem. Že tako hudo onesnažen in do zadnje merice dovoljenega zastrupljen celjski zrak, je doživel nov udarec. Tako močan, da ga z merilnim aparatom, novo pridobitvijo skupnosti za varstvo zraka, sploh ni bilo mogoče izmeriti. žveplov dvokis je dobesedno zasičil zrak. Skrajne vrednosti, ki so jih pokazale meritve so bile domala neverjetne. Med šesto In sedmo uro popoldan 2,66 miligrama žveplovega dvokisa na kubični meter zraka. Med osmo in pol deveto zvečer 2,70, okoli pol desete 1,96 in med deseto in pol enajsto 1,39 miligrama.
Da bo stvar jasna zapišimo še dvoje: po zakonu o varstvu zraka lahko trikrat dnevno koncentracija žveplovega dvokisa doseže 0,75 miligrama na kubični meter zraka. In drugič — meritve niso natančne. Merilni aparat namreč ni zmogel izmeriti še višjih koncentracij, ker to njegove lastnosti ne dopuščajo. Ko sem si ogledoval krivuljo, ki grafično upodablja koncentracijo žveplovega dvokisa v zraku, je bila na skrajnem zgornjem robu trikrat prekinjena. Koncentracije so bile torej še znatno višje, po ocenah strokovnjakov skupnosti za varstvo zraka tudi trikrat višje od izmerjenih.
Skupnost za varstvo zraka je takoj ukrepala in tudi ugotovila krivca za to stanje. V Cinkarni so namreč po nekaj dneh remonta vnovič pričeli proizvodnjo v obratu žveplene kisline PIK. Odpravili so okvaro kotla in dokler se proizvodni proces ni utekel, so v zrak uhajale velike količine žveplovega dvokisa.
Ob robu tej novi ekološki katastrofi (brez dvoma jo lahko tako imenujemo), je treba napisati vsaj nekaj ugotovitev.
Prva je ta, da je tokrat do onesnaženja prišlo iz razumljivih, delno tudi opravičljivih razlogov. Ob tem pa lahko Cinkarni zamerimo predvsem to, da javnosti o tem ni obvestila. V Cinkarni so vedeli, kaj se bo pripetilo. Morali so vedeti vedeti, saj do podrobnosti poznajo proizvodni proces in tehnologijo v tem zastarelem obratu proizvodnje žveplene kisline.
Lani so v Cinkarni večkrat zahtevali objektivnost pri presojanju njihovih naporov, da bi svojo proizvodnjo ekološko sanirali. Terjali so poštenost in zavračali posploševanje, ki je vselej metalo senco prav na to delovno organizacijo. Hkrati pa so, zavedajoč se posledic, vnovič naredili napako, ki na to delovno organizacijo meče slabo luč. To je tisto, kar Cinkarni najbolj zamerimo. Od njih terjamo le to, da je javnost o okvarah in možnostih za večje onesnaženje, če so te neizogibne, podrobno, pravočasno in objektivno seznanjena. Le tako bo Cinkarna lahko računala na razumevanje občanov in upravičeno terjala objektivnejšo presojo v razpravah o svojih programih. Zaupanja pa s podobnim obnašanjem nedvomno ne bo dosegla. Prej narobe, zapravila bo še tisto, kar so si z napori v minulem letu ustvarili.
Novi tednik, 9. 2. 1978
