S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Kakšen križ je v našem ljubem Celju s parkirišči, vsi avtomobilisti prav dobro vemo. Vsaj v tem pogledu Celje že močno spominja na velemesto, po katerem je treba dolgo, dolgo krožiti, preden najdeš tista dva kvadratna metra, kamor nato stisneš svoj avto. Nekako pred dvemi leti so nas še na tistih redkih mestih v Celju, kjer smo svoje dni le lahko parkirali, razveselili z novo pogruntavščino — parkirnimi urami, ki za dinar urno merijo čas, ko smeš tam parkirati.
O tem, ali te ure merijo čas po ustavi ali proti njej, ne mislim razmišljati. Kako je s tem, so pred časom že ugotovili v drugem slovenskem tedniku, kjer so nas opozorili, da za tista dva kvadratna metra plačujemo dvakrat — s cestnino vsako leto in še s tem, da pitamo parkirne ure. Tudi o tem ne bom pisal, ali bi po enaki logiki lahko z občinskim odlokom postavili na mostovih mitnice . . .
Raje bom opisal konkreten primer, ki se mi je pripetil. Lepega dne sem po dolgem iskanju le našel luknjo med dolgo kačo parkiranih vozil in vanjo brž stisnil svoje vozilo. Čeprav se mi Je to upiralo, sem nakrmil tudi parkirno uro. In nato odšel na malico. Vrnil sem se čez tri četrt ure in seveda opazil, da je, kot je to že v navadi, parkirna ura urno odmerila tisto uro. V dobre tri četrt ure je že sprožila mehanizem z osovraženim znakom — parkiranje prepovedano — če ne vržeš v uro nove krme, se ve.
Čez nekaj dni je priromalo domov pisemce, ki me opozarja, da je »bilo po delavcih podjetja Javne naprave Celje ugotovljeno«, da nisem uporabil parkirne ure in sem s tem prekršil odlok ta in ta občinske skupščine. Zato da moram plačati kazen.
Tudi o tem ne mislim razmišljati, ali res moram plačati kazen. Saj parkirne ure pač merijo čas — hitro ga merijo. Delavci podjetja Javne naprave Celje so pač ugotovili, da sem parkiral, ne da bi »krmil« uro. Kaj drugega ostaja, kot plačati kazen. No, to. pa ni tako preprosto. Bolj kot berem plačilni nalog številka 122/2, manj mi je jasno, kako naj plačam za svoj greh, ki mi ga je odmerila hitra in točna ura. Rok osmih dni se izteka, pritoževati na odmerjeno kazen se mi ne ljubi, nikjer pa ne piše, kako in komu naj poravnam za svoj greh. Kot da tudi delavci Javnih naprav Celje in skupščina občine ne jemljejo svojih ukrepov dovolj resno in ne pričakujejo, da bom za svoj greh plačal.
Prav tako kot ne upoštevajo dejstva, da ima ura šestdeset in ne petinštirideset minut.
Branko Stamejčič, Novi tednik, 3. 4. 1975
