V pričujočem opisu želimo spregovoriti le o sodobnih spomenikih, plastični spomeniki starega Celja pa bi kdaj kasneje prišli na vrsto. Uvodoma je treba naglasiti: Celje je sorazmerno revno v pogledu kiparskega okrasja izpod rok sodobnih kiparjev. Celo mnogo večji Maribor ni v pogledu javne plastike na boljšem. Le Ljubljana, naša prestolnica se ponaša z nekaterimi spomeniki (Prešernov, Trubarjev in dr., iz predvojnih časov, po osvoboditvi pa je opažati tamkaj veliko kiparsko dejavnost tematike NOB.
V Celju rešujejo poštarji čast mesta z Napotnikovo »Glavo talca«. Plastika stoji pred pročeljem poštnega poslopja.
Želeti pa bi bilo (iniciativo naj da Olepševalno društvo), da dobi ta intimna umetnina primerno ozadje v zelenilu, ki bo plastiko izolirala od fasade brez estetskih vrednot. Naše novo gledališko poslopje je pridobilo z umetnino VI. Stovička gledališki timpanon, v katerega je kipar vkomponiral dve igralski maski ogromnih dimenzij, ki se nagibata k strogo centrarini liri. Kiparsko zamisel obroblja lipovo in lovorjevo listje. Nedvomno je za Celje Stovičkova plastika nekaj povsem novega. Za gledališko zgradbo pomeni »posetnico«, katero bo znal brati sleherni pasant. Če je komu v spodtiko velika plastičnost in nadnaravna dimenzija tega gledališkega emblema v sorazmerno majhnem trikotniku arhitekturnega zaključka, je treba opozoriti, da je kipar imel na umu »težo« srednjeveškega okroglega stolpa, ki s svojo masivnostjo nadvladuje gledališko fasado. Je nekak protiutež kamniti gmoti srednjeveškega stolpa. Vmesni členi, ki bi naj povezovali okrogli gledališki stolp in vhodno arhitekturo gledališča s Stovičkovo dekorativno plastiko, bi naj bila poprsja naših celjskih komponistov. Pisec si predstavlja sorodno rešitev kot je kipar zamislil pred Glasbeno akademijo v Ljubljani — kjer stoje herme slovenskih skladateljev. Pirnatov kip — poprsje Ivana Cankarja, ki ga celjsko gledališče ima še iz predvojne dobe (mavčni odlitek) pa’bi se morda kdaj odlil v bronu. Nemara bi kazalo Cankarjevo bronasto poprsje, postaviti na to stran novega gledališkega poslopja, ki meji na Gledališko ulico. Seveda pa bi moral biti prostor pred to fasado primerno in dostojno urejen.
Na Šlandrovem trgu, v bližini celjskega gledališča je že za bližnjo bodočnost, vsekakor še letos namenjen sarkofag kot nagrobnik herojema, ki počivata po prekopu v parku nasproti gledališča. Sarkofag odtehtanih dimenzij žlahtnega materiala in oblik, v skladu z velikostjo trga mora biti kiparsko prvovrstno delo. Nagrobnik naj bo manifestacija slovenske kiparske umetnosti za mesto Celje. Njegova idejna vrednost bodi v večen opomin Celjanom in slehernemu, ki se bo spoštljivo bližal temu spomeniku.
Trubarjev gaj — za Maksimilijanovo cerkvico ob cesti, ki vodi v Gaber je in proti Mariboru, je določen za Trubarjevo poprsje. Spomenik je izdelal kiparski mojster B. Kalin, podstavek pa je zamislil arhitekt Glanz. Bronasto poprsje je odlito in deponirano v muzejski zgradbi. Zdaj čakamo le še, da kamnoseki izdelajo podstavek. Nato bo zabetoniran temelj za postament in Celjani bodo v kratkem že prisostvovali odkritju tega spomenika, v spomin na 400-letnico slovenske knjige. Ne bomo so prenaglili, če izdamo čitateljem: spomenik je umetniško uspelo delo.
Najmarkantnejši plastični spomenik v Celju (tudi po velikosti) bo vsekakor spomenik NOB, ki je mišljen za Trg svobode (pred bivšim Narodnim domom). Za ta spomenik se je svoječasno vršil idejni natečaj, ki ni dal povsem ustrezajočih predlogov. Odsek za spomenik NOB pri Zvezi borcev za mesto Celje živo posluje in se trudi pridobiti Celju tak spomenik, ki bo tudi za vso Slovenijo umetniško dejanje. Zorenje idej in načrtov, izbira kiparja in arhitekta, vskladnja tolikih problemov terja nujno svoj čas. Vsekakor pa člane Zveze borcev in vse prebivalce Celja in zaledja opozarjamo, da zamisel ne bo ostala na papirju, ker bodo letos pristopili k realizaciji spomenika.
Olepševalno društvo namerava pridobiti za Celje odlitek Kalinovega »Splavarja«. Če bo vrh vsega še postavilo kak vodnjak v mestu, smo nemara prepričali čitatelja, ki deluje mnogo sil za plastični okras in kulturno obogatitev našega mesta. Ko bo izčrpan program je misliti na daljnje naloge: spomenik pesniku Aškercu (Maribor bo letos pred muzejem postavil Jurčičev spomenik). Aškercu se more Celje oddolžiti, saj je v mnogih umetninah povezan s Celjem najbolj od vseh slovenskih poetov. Naši celjski mladini pa bi svetovali, da iz njenih vrst izide pobuda za Kajuhov spomenik (poprsje). Njegov spomenik bi naj stal pred poslopjem I. gimnazije.
Kaj pa naši športniki? V bodočem območju plavalnega bazena bi želeli videti kip atleta ali atletinje. Kako mogočna manifestacija je tu možna! Zdrav antični duh, ki je v Celju povsem zamrl, bi prav naš« športna mladina nemara oživela s takim dejanjem, ko že deluje na vseh področjih športa z velikimi uspehi.
Končno ne moremo prezreti: plastični okras ni le kulturna legitimacija mesta Celja, izrednega pomena so te vrste spomeniki za turistično področje.
Razgledan turist, domačin ali tujec si ustvarja prvenstveno sodbo ob sprehodih in ogledih mesta. Brž, ko ga posameznosti pritegnejo, ne more svoje vtise povsem brezbrižno pozabljati. Tudi plastični spomeniki nekega mesta govore o kulturni zrelosti naroda. Delež mesta Celja za razvoj slovenske kiparske umetnosti mora biti prepričljiv.
Slovenska skulptura je do pred kratkim bila v močnem zaostanku v primerjavi z našim slikarstvom. Eden poglavitnih vzrokov — preskromna javna naročila — je dušil njeno kvantiteto a tudi kvalitetno zmogljivost.
Savinjski vestnik, 21. 3. 1953
