S tem naslovom je bil na današnji dan pred 10 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»Od nekdaj sem se pripravljen za svoja stališča izpostaviti, a ne maram gostilniškega filozofiranja,« 25-letni Celjan Matija Kovač na kratko pojasni, zakaj se je letos jeseni pridružil lokalni politiki. Na listi Združene levice je bil s preferenčnimi glasovi kot predstavnik Iniciative za demokratičen socializem izvoljen v mestni svet in tako je v 20-letni zgodovini delovanja tega organa postal drugi najmlajši svetnik. Če imaš možnost sodelovati, potem jo izkoristi, pravi in pri tem ne ostaja zgolj pri besedah. Že na prvih sejah mestnega sveta je namreč odprl kar nekaj vprašanj: od tega, kakšna je socialna slika mlade generacije v knežjem mestu, do zavzemanja za ohranitev Rakuševega mlina. Kot bodoči arhitekt je namreč v njem videl ne le pomnik industrijske dediščine, temveč odlično priložnost za prihodnost mesta.
»Združena levica prinaša zametke sprememb, ki se bodo morale zgoditi, če bo človeštvo hotelo na dolgi rok obstajati,« pravi in dodaja, da so z vstopom v državni zbor in tudi marsikje v občinske svete ti zametki v Sloveniji zelo spodbudni, a IDS in ZL se zavzemata za veliko širšo demokracijo, kot je parlamentarizem, kakršnega poznamo danes.
Od temeljev navzgor
»Zaenkrat lahko le opozarjamo na resnico, ki je politiki drugih opcij doslej niso bili vajeni slišati,« pravi in dodaja, da je ZL še čisto na začetku. Ni še jasno, ali bo ostala koalicija ali se bodo tri stranke razvijale samostojno ali se bodo morda povezale v enotno. Pomembno je, da svoje delovanje gradijo od temeljev navzgor, če želijo postati trdna stavba. V Celju lokalni odbor IDS še ni formalno ustanovljen, a si pa majhna skupina somišljenikov želi čim širšo bazo tovarišev, ki bi bili v tem boju pripravljeni sodelovati. »Da se povežemo ljudje, ki smo se pripravljeni za svoje okolje boriti, o njem razmišljati in se kdaj tudi izpostaviti, je namreč osnova vsega, če si želimo boljšo prihodnost v boljšem svetu,« pravi in dodaja, da ga razen na lokalni ravni poklic politika sicer ne zanima in da v njem ne vidi svoje prihodnosti.
Kultura prerašča ustaljene modele
Matija je pred vstopom v politiko vse tisto, kar je želel povedati, izražal na polju kulture. V Hiši kulture Celje, ki jo je pred petimi leti postavljal na noge z Gregorjem Delejo in s Simonom Dvoršakom in v njej postal kreativni direktor, so želeli vzpostaviti ambiciozen model kakovostnega producenta, ki bi v regionalnem okolju povezoval živo, zlasti odrsko umetnost. Sodobni kulturni modeli po svetu ne ločujejo zgolj javne ali profesionalne kulture in zasebnega oziroma ljubiteljskega ustvarjanja, ampak je pogosto prav vmesna nevladna kultura tista, ki prinaša najvišjo mogočo kakovost. Ker kultura v mestu še vedno deluje po zastarelih vzorcih, hiši kulture zastavljenih ciljev še ni uspelo izpolniti.
Pogled iz zaodrja
Matija pritrjuje, da je Hiša kulture Celje na nek način zrasla iz dijaškega muzikala Lepotica in zver v šolskem letu 2006/07. Na pobudo odlične vokalistke Tanje Ravljen so se namreč dijaki I. gimnazije v Celju, ki so se med seboj prej le bežno poznali, ob tem muzikalu povezali, mentorji pa so pritegnili še druge zunanje ustvarjalce. Osnova je bila tako postavljena tudi za opero Teharski plemiči, ki je leta 2008 sledila že pod okriljem Društva ljubiteljev umetnosti Celje in za katero je društvo leto kasneje prejelo bronasti celjski grb. A Matijo v kulturni produkciji ob scenografi ji, za katero je poskrbel v obeh predstavah, zanimajo zlasti procesi izpostavitve umetniškega dela. Torej kako zagotoviti ekonomsko okolje, kakšni naj bosta celotna komunikacijska podoba in tehnična izvedba. S tem se veliko ukvarja tudi kot grafični oblikovalec, zadnja leta pa tudi kot oblikovalec razstav. Tako je postal tudi sodelavec Muzeja novejše zgodovine Celje in v njem skupaj z dekletom Mojco Črešnik lani preuredil razstavo igrač iz Hermanovega brloga v zdajšnji Brlog igrač. »Po skoraj 20 letih je bila osvežitev nujna,« pravi.
Romantik v arhitekturi
»Nikoli nisem razmišljal o ničemer drugem, morda na kratko le o novinarstvu,« pravi. Navrže pa, da pri njem odločitev za študij res ni bila težka. Kljub temu da se tudi v arhitekturi danes posamezniki specializirajo za zelo ozka področja, meni, da omogoča zelo široko delovanje, saj ta različna področja lahko združiš v dinamično polje. »Morda razmišljam preveč romantično, a jemljem jo res široko,« pravi in priznava, da se vselej vrača k arhitekturi, čeprav vsa leta študija ubira tudi stranpoti. Scenografija, kulturna produkcija, oblikovanje razstav in tudi grafično oblikovanje, s katerim se preživlja, so področja, ki v nasprotju z arhitekturo delujejo kot nekakšne maske, krinka realnosti, a za izraz uporabljajo enak, vizualni medij.«
Kriza nastavlja ogledalo
V Sloveniji, a tudi sicer po svetu slabo gospodarimo s prostorom. Prav v času krize se je to spet močno pokazalo, saj je to področje zelo zapostavljeno na državni ravni, najbolj pa se odraža pri vsakem posamezniku. »O trajnostnem razvoju človek sploh (še) ne razmišlja,« pravi Matija in dodaja, da je ravnanje s prostorom v preteklem stoletju posledica vsega, kar je s seboj prinesel modernizem. Tem zgledom ljudje v glavnem niso bili dorasli. Čez leta so se pokazali kot nefunkcionalni in so pri uporabnikih dolgoročno sprožili ravno nasprotne učinke od načrtovanih. V Sloveniji je to najbolj vidno v popolni razpršenosti pozidave, nesmotrnem izkoriščanju prostora, kar je za seboj potegnilo razvejano infrastrukturo, ki nas zdaj bremeni tako finančno kot okoljsko. »To so prinesle prostorske politike oziroma njihova odsotnost v zadnjem času in na kratek rok je to težko spremeniti.«
Celje je tujcem všeč
Celje je majhno mesto in prostorske politike so bile v preteklosti tu dobre, saj Matija ocenjuje, da mestne četrti funkcionirajo kot kakovostni urbani prostori. A se seveda tudi v Celju suburbanizacija dogaja s sebi lastno dinamiko, ko posameznik hoče »svoj« lasten prostor. Ima pa mesto lepo, slikovito zasnovo starega mestnega jedra, na katero nas pogosto opozarjajo tujci. Tako je pred tedni Matija gostil ekipo študentov arhitekture iz Benetk, kjer je bil tudi sam na študijski izmenjavi, in bili so navdušeni nad Celjem. »V starem mestnem jedru je nekaj znamenitih stavb in tudi med novogradnjami bi se našli primeri dobre umeščenosti v prostor,« ne želi izpostavljati posameznih, saj sam nima posebej ljubih kotičkov ali stavb. Najpomembneje je, da sta utrip mesta in občutek prehajanja skozi prostor prijetna.
Zanimiv, ker je problematičen
Matija se je usode dvorca Lanovž že kot gimnazijec lotil v svoji raziskovalni nalogi. »Zato ker je problematičen. Je dominanta v prostoru, v katerega ne sodi več, in je v tem industrijsko-prometnem območju preprosto ostal. Zanimiv je zato, ker sredi tistega travnika naravnost vpije v nebo,« pravi in dodaja, da zdaj razmišlja, da bi se ga lotil tudi v svoji diplomski nalogi. Ne predstavlja si, da bi okoli njega urejali velik park, vanj sodijo proizvodna, storitvena ali podjetniška dejavnost. »Ampak tako, da stavbo povzdignejo kot spomenik časa, ki pove, kaj je tu nekoč bilo.« Gre torej za nadgradnjo starega z novimi vsebinami.
»Spomeniško varstvo pri nas je dobro urejeno, a je res, da naša razvojni in ekonomski položaj teh norm preprosto ne zmoreta prebaviti in investitor pogosto ne zmore fi nančnega pritiska,« ocenjuje Matija. Pravi, da se zaveda, da tudi država oziroma lokalna skupnost ne zmoreta vzdrževanja stavb, ki nimajo rabe. A narobe je po njegovem mnenju to, da je kulturna dediščina v politiki odrinjena na rob, češ da je veliko drugih bolj perečih vprašanj. Čeprav v svetu takšne stavbe bolj privlačijo vlagatelje, pri nas žal to še ni praksa.
Miselni preboj za prihodnost
Tudi zato je Matija v zadnjem času tako zagovarjal ohranitev Rakuševega mlina. »Prav na njem bi lahko Celje storilo miselni preboj in v stavbi vzpostavilo velik razvojni potencial,« je prepričan. Kot največji problem v mestu pa vidi nezmožnost zagotavljanja razvojne vizije. Za obnovo stavbe bi res morali poskrbeti z javnim denarjem, a v njej bi lahko zagotovili strukturo bolje plačanih delovnih mest za ljudi z visoko izobrazbo in s tem močno prispevali k spremembi socialne strukture v mestu. Danes mladi izobraženi ljudje v Celju nimajo priložnosti za zaposlitev, mesto zato postaja spalno naselje, vprašanje pa je, kdaj nekoga, ki se na delo vozi v Ljubljano, ta potem tudi posrka vase in se v prestolnico tudi preseli. »Občina bi kot nosilec javnega interesa morala stremeti k projektom, ki bi to kakovost življenja in obseg dobro plačanih kakovostnih zaposlitev stopnjevali.«
Razvoja ne sme krojiti trg
»Verjamem, da razvoja urbanega okolja ne moremo prepustiti trgu, ampak mora biti javno spodbujen,« pravi, čeprav se zaveda, da je to lažje v teoriji kot v praksi, saj je občina omejena tako finančno kot tudi s pooblastili, ki jih ima. »Najlažje je dobro skrbeti za komunalno infrastrukturo in si pri tem pomagati tudi z evropskim denarjem, zelo težko pa je narediti miselni in kadrovski preskok k temu, da okolje začne ustvarjati rast in zagotavljati tudi v javnem sektorju delovna mesta za kadre, ki sicer v mestu ne vidijo svoje prihodnosti,« razmišlja o tem, kako pomemben del tega so v kapitalizmu lahko kreativne industrije. »Podoba delavskega razreda se močno spreminja in se izraža v povsem drugih oblikah, kot smo si ga vajeni predstavljati.«
Ivana Stamejčič, foto: Sherpa, Novi tednik, 31. 12. 2014
