S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Zgodovinski arhiv v Celju, ki se že desetletja ubada s prostorskimi težavami, naj bi po zadnjih predlogih ta problem rešil s prizidkom k sedanjim prostorom. Vsi predlogi o novogradnjah so namreč padli v vodo in zato je kot najustreznejša obveljala gradnja prizidka k Prothasijevemu dvorcu, kjer ima arhiv svoje prostore že od leta 1965. Po besedah ravnatelja Rudolfa Koželja bi moral ta prizidek zadoščati za potrebe arhiva v naslednjih tridesetih letih.
Arhiv v Celju mora s 17 zaposlenimi pokrivati 14 občin regije, Posavja in Zasavja. Te občine ga v manjši meri tudi financirajo, večino denarja pa dobi iz republiškega proračuna. Ta je arhivu lani namenil tudi posebna sredstva za pridobivanje dokumentacije za gradnjo prizidka. Ta naj bi po predračunih veljal skupaj z opremo nad 3 milijone mark, ki pa jih ne bi bilo treba zbrati naenkrat, saj naj bi šli v gradnjo po etapah. Polovico denarja pa bi morala zagotoviti celjska občina z dogovorom z ostalimi v regiji. Za potrebe posavskih občin pa ima arhiv svoj depo v nekdanji šoli blizu Brežic.
Prav zaradi prostorskih težav Zgodovinski arhiv – razen v nujnih primerih – že nekaj časa ne prevzema gradiva. V skladiščih ga ima približno 3 tisoč tekočih metrov, skoraj toliko pa bi ga še moral prevzeti. Posledic tega zaostanka verjetno ne bodo nikoli nadoknadili, saj pri imetnikih gradivo propada ali pa celo izginja. Še najbolj zanesljivi v hranjenju dokumentacije sta uprava in pravosodje, drugod pa kljub izdanim navodilom ugotavljajo številne pomanjkljivosti. Zlasti problematična so podjetja, kjer prihaja do stečajev in privatizacij, ob tem pa arhivsko gradivo izginja. To so ugotavljali v primeru LIK Savinje, pa tudi Zdravilišča Rogaška Slatina, kjer so izginile najpomembnejše arhivalije iz obdobja do leta 1945. Ko arhiv ugotovi škodo, jo lahko prijavi občinskim sekretariatom za družbene dejavnosti, to pa je tudi vse. Primer je celjska Bolnišnica, kjer je ob poplavi izginilo gradivo 19. stoletja, odgovornim pa se zaradi tega ni bilo treba zagovarjati.
Zgodovinski arhiv Celje je lani v štirih knjigah izdal inventarje za fonde, ki jih hrani. Gre za gradivo o okrajnih uradih, industrijskih podjetjih v Celju, mestni občini v letih med 1919 do 1941 in o celjskih osnovnih šolah. Nove inventarje bodo javnosti predstavili v začetku februarja.
Po besedah Rudolfa Koželja se pri vseh večjih reorganizacijah izgubi precej gradiva. To se je zgodilo ob ukinitvi nekdanjih družbenopolitičnih organizacij in interesnih skupnosti, podobnih pojavov pa se bojijo tudi pri uvajanju nove lokalne samouprave. Kljub temu so lahko v zadnjem letu prevzeli le manjši del gradiva in sicer nekdanje šentjurske SZDL, ki ga ni imela kam shraniti ter arhive okrajnih partijskih komitejev iz arhiva nekdanjega CK ZKS.
T. Cvirn, Novi tednik, 20. 1. 1994
