Se bo Celje izkopalo iz stare mojstrske miselnosti, obremenjene s tonami in metri? Ob okrogli mizi
o razvojnih problemih Celja in njegove industrije, ki je bila v prvi polovici letošnjega leta, je bilo rečeno, da je Celje (med drugim) zaspalo v razvoju zaradi tradicionalne naravnanosti svoje industrije. Lačno tržišče je pokupilo vse, kar je celjska industrija proizvedla in to je bil tudi eden razlogov, da ta ni čutila potrebe po razvoju.
Na tem razgovoru je bil večkrat kot tipičen predstavnik te industrije imenovan EMO, kjer so se razvojnega zaostanka sicer zavedli, a žal dokaj pozno, v gospodarsko slabših časih. Koliko to dejstvo
lahko vpliva na nadaljnje potrebne spremembe, je bilo prvo vprašanje, postavljeno Franci ju Gazvodi, direktorju EMA. Razgovor o razvojni perspektivi Ema smo pripravili tudi zato, ker je bil EMO letos dostikrat omenjan kot organizacija, ki ima precejšnje likvidnostne težave.
Gazvoda: »EMO je bil po osvoboditvi res predstavnik tipične stare industrije, katere osnovni cilj je bil narediti čimveč, če pa je že bilo kaj razmišljanja o razvoju, je moral razvojne dosežke brezplačno odstopati drugim, saj je kar 50 tovarn v Jugoslaviji zgrajenih po načrtih ter z znanjem in orodji
Emovih strokovnjakov. Vsekakor je to vplivalo na miselnost in na to, da se je Emo kljub zgodnjemu začetku prilagajanja tržnim zakonitostim na zahteve trga odzival prepočasi. V največjo razvojno krizo je zabredel sredi sedemdesetih let, ko je imel tudi največ izgub v Sloveniji, od takrat naprej pa se v rezultatskem smislu ni dogajalo nič kaj pretresljivega, če izvzamem izgubo v letu 85, ki pa je bila vseeno dosti manjša od tiste v letu 1976.
Že sredi sedemdesetih let se je začelo z razvojno preobrazbo. Prehod na energetsko opremo j e bil prvi, a zelo dolgi korak k temu. Za preobrazbo smo se odločili v času, ko j e bila tovarna finančno popolnoma iztrošena, in ko so bila za to opremo izredno konjukturna leta. Finančno konstrukcijo smo zato, ker nismo imeli svojega denarja, zaključili šele leta 82 in na tem področju padli normalno dekonjukturo.
Pred štirimi leti smo obnovili emajlirnico in če k temu dodamo še nekaj večjo izgubo v naslednjem letu, bi v bistvu lahko govorili, da z razvojnega stališča ne gre za tako krizno obdobje. Posebej zato, ker smo čas finančne suše izkoristili za dinamiziranje procesov znotraj firme.
V zadnjih desetih letih smo zniževali obseg proizvodnje standardne emajlirane posode in povečali proizvodnjo posebnih vrst, uvedli lani proizvodnjo nerjavne posode in letos septembra ekskluzivno butično proizvodnjo, ukinili proizvodnjo trika radiatorjev, zmanjšujemo obseg proizvodnje emoterm radiatorjev, začeli smo proizvajati vrsto malih kotlov in prvič tudi električnih radiatorjev, uvedli komunalni program – proizvodnja kotalnih prekucnikov in opustili večino proizvodnje odpreskov in standardnih kontejnerjev ter uvedli proizvodnjo mobilnih skladišč in specialnih kontejnerjev.
Torej, dogajalo se je marsikaj, problem pa je predvsem finančna iztrošenost, zaradi česar smo se, tako kot celotna kovinskopredelovalna dejavnost, morali boriti predvsem za preživetje. Po odločitvah ZIS smo morali kar trikrat vračati cene.
Ob vsem tem je bilo treba kolektiv tudi kadrovsko preobraziti, zmanjšati razbohoteno režijo, prenoviti ključne poslovne funkcije, spremeniti splošno klimo in mentaliteto lastne zadostnosti. Kajti dogajalo se je tudi nekaj prav nasprotujočega. Kolektiv se je namreč nekako navadil ,ne verjeti’ v lastne sile, četudi je bil ponosen nase.«
Emo tudi danes finančno ne stoji najbolje. Na lestvici najbolj zadolženih je med prvimi, in je po tej plati letos poleg Metke in Topra najbolj na očeh javnosti?
Gazvoda: »Emo sploh ni visoko zadolžen, kar je tudi analitično dokazljivo, saj je naša zadolžitev v primerjavi z drugimi OZD daleč podpovprečna.
Naš lanskoletni celotni poslovni fond lastnih in tujih obratnih sredstev je bil okoli 34 milijard dinarjev, s tem, da imamo dobri dve tretjini svojega denarja. To seveda ni dobro, j e pa daleč nad primerljivimi organizacijami združenega dela. Kreditov mimo selektivne poslovne politike skorajda nimamo in se lahko morda v absolutnem smislu primerjamo z nekaterimi manjšimi ozdi, medtem ko je, v ilustracijo, samo junijski paket sanacije TAM Maribor, ki ima dvakrat več zaposlenih kot mi, bil enkrat večji kot so vsa lastna in tuja sredstva Ema – torej približno 70 milijard
dinarjev.
Na problem Ema se v bistvu ne gleda s pravimi očmi. Naš problem ta, da imamo malo denar-a in resnici na ljubo tudi ne take akumulativnosti, da bi lahko še tiste kredite, k i j ih imamo, plačevali brez problemov.«
Se je EMO še sposoben zadolževati na sivem trgu?
Gazvoda: »Seveda. Zakaj pa ne? Problem je samo donosnost programov, pa četudi je po polletnih podatkih Emo po akumulativnosti nad industrijo in branžo in je nekako na ravni republiškega gospodarstva. Seveda, če nekdo posluje z lastnimi sredstvi iz preteklosti, kot je primer nekaterih organizacij v Celju, mu nizka stopnja donosnosti ne predstavlja takšnega problema kot tistemu, ki ima veliko lastnih sredstev.
EMO je kreditno sposoben, a se mora izredno previdno zadolževati predvsem za programe, ki prinašajo. Tu vodimo glavno bitko, ki jo je navzven težko razložiti.
Morda v grobem le to, da se je v množici Emovih artiklov, letos jih bomo proizvedli toliko, da pride na vsakega Jugoslovana po eden, problem stalno prilagajati zahtevam trga. Zaloge so namreč drage, konkurenca je precejšnja. Pravo vprašanje je, v kaj se zadolžiti, da bomo denar pravočasno vrnili?«
Koliko je pravzaprav vaš likvidnostni položaj posledica zalog, terjatev, slabše prodaje, ki v začetku leta beleži kar precejšnji izpad, koliko pa je posledica obresti in drugih vzrokov?
Gazvoda: »Izpad realizacije je vprašanje planiranja. Letošnje leto je bilo za prodajo karseda čudno. Imeli smo namreč sunkovite padce in poraste povpraševanja pri različnih programih, tako da je kratkoročno oceno pravzaprav težko dati. Najprej konjuktura v začetku leta, potem padec, nato rekordni junij, pa podpovprečno mrtvilo v počitniških mesecih in spet dober začetek jeseni, tako da smo v povprečju v okviru planov. Zagotovo bi lahko ob boljši prodaji bolje obvladovali likvidnostni položaj, vendar mesečni izpad prodaje ne more biti osnovni vzrok likvidnosti. Tudi brez zalog sicer nismo, a jih primerjalno nimamo več kot drugi. Drugo pa je izvoz, ki bo letos za četrtino večji kot lani.«
Eno je padec kupne moči, drugo pa zanimivost programov. Iščete bolj donosne programe. Dokaz, da ste lahko uspešni, so tudi rezultati tozdov, ki se uvrščajo med najuspešnejše v republiki. Med obetajočimi je tudi t. i. program Mateli, ki pa ga žal ne najdemo med kandidati za razvojni dinar. Tudi butična posoda je bila dolgo najavljana. Problem je torej tudi v dolžini uvajanja programov?
Gazvoda: »To je točno, čeprav to ni samo Emova posebnost, kar pa nas seveda ne opravičuje. Položaj pa seveda ni primerljiv s tistim pred petimi leti, tako kot takratni ni bil s tistim pred desetimi, ko je bil Emo še brez tehnoloških in drugih ekip. V tem času smo dosegli pomemben korak, ustanovili smo namreč razvojne skupine po posameznih programih.
Daleč od tega, da bi bili zadovoljni, a vseeno je treba povedati, da imamo močne osnovne razvojne skupine in da je tudi sistem dela opredeljen. Vrsta novosti je rezultat dela teh kadrov. Morda manjka le to, da bo delo potekalo hitreje in bolj usklajeno.
Ob vsem tem žal ugotavljamo tudi to, da nam je tehnologija, nekoč glavna prednost Ema, sedaj malce zaostala za drugimi funkcijami. Kljub temu delamo vsako leto boljše, bolj organizirano in učinkoviteje. Ni investicije, ki je ne bi rokovno izpeljali. Problemi pri tem so le v pripravi in zagotovitvi denarja.
Kar zadeva novosti pa menim, da bomo lahko po projektu Emo 2000 zagotovili bodočnost in zadovoljiv standard zaposlenim. Med programi je dolgoročno res najbolj zanimiv program proizvodnje orodij, naprav in namenskih strojev (Mateli). Elaborat je končan, oddali pa ga bomo do konca meseca.
Priglasili smo se izvršnemu svetu in banki. Gre za zapleten projekt, zato elaborata ni bilo tako lahko narediti, a mislim da še naprej ostajamo v »bobnu« in da bomo za uvajanje dobili finančno spodbudo?
In kdaj pričakujete da bo zadeva stekla tako kot želite, kar bi bilo lahko morda dobro nadomestilo padcu kupne moči in povpraševanju6 po drugih proizvodih?
Gazvoda: »S tovrstno proizvodnjo smo že začeli, naša orodjarna pa je pravzaprav bolj podobna gradbišču. Program je namreč nadgradnja in zaokrožitev tega, kar že delamo, vendar na tak improviziran način tega ne moremo početi še naprej. Želimo se tako organizirati, da bi ta program že sredi devetdesetih let predstavljal pomemben tržni delež Ema.
Koliko pa je pravzaprav še povpraševanja po vaši posodi, ob dejstvu, da je že nekaj časa »na pohodu« nerjavna posoda?
Gazvoda: »V razvitem svetu je padec prodaje emajlirane posode izrazit. S tem kot največji izvoznik emajlirane posode v svetu računamo. Načrtujemo, da bomo klasično posodo, ne da bi večali obseg njene proizvodnje, še pocenili in uvajali nove programe, medtem ko je proizvodnja butične posode, tudi za svetovne razmere, nov program. Kot ena največjih emajlirnic v svetu smo premalo razmišljali o velikih izraznih in umetniških zmožnostih, ki jih ponuja emajl, v turizmu, spominkarstvu in večno lepi lastnosti, da se ljudje radi obdarujejo z nečim lepim, pa vidimo prodajne možnosti te posode. Tudi po obsegu prodaje lahko to v prihodnosti pomeni precejšen delež.«
Emo pa je ob vsem tem trenutno tudi največji celjski onesnaževalec. Kako boste ob vseh teh finančnih zmožnostih kos sanaciji po tej plati. Dvoma pa ni, problem boste namreč morali rešiti?
Gazvoda: »V finančnem smislu vse skupaj ni tak problem kot sama čistilna naprava za frite. Dejstvo j e namreč, da se bo, sedaj ko zadevo sistematično rešujemo, večina stvari dala in se rešuje brez večjega denarja. Čistilno napravo bomo drugo leto montirali, treba pa bo rešiti še problem suhega odpadka.
Rešitve imamo, torej jih bo treba le udejanjiti. Ne gre torej za to, da bi se zataknilo pri financah, saj bomo npr. za razvoj Ema do leta 2000 vložil 15-krat več kot za ekologijo.«
Nalog pred vami je torej veliko. Istočasno pa so vas kandidirali za medobčinskega partijskega sekretarja. Kako gledate na to kandidaturo? Se boste umaknili iz gospodarskega življenja?
Gazvoda: »Na ta vprašanje je težko odgovarjati, a če sem že izzvan naj povem, da nimam posebnih političnih ambicij. Kot diplomiran ekonomist sem se najbolj ujel kot gospodarstvenik in mislim, da bo takšna tudi moja nadaljnja pot. V Emu smo začeli precej stvari. Tudi zato tovarne ne bi želel zapustiti in o tem ne razmišljam. Kakšne pa so trenutne kadrovske kombinacije, pa je stvar ljudi, ki so za to odgovorni.«
Novi tednik, 13. 10. 1988
