S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»Bodimo solidarni z našimi rojaki na Koroškem, pokažimo Avstriji, da se ne strinjamo z njeno neprizadetostjo do slovenskega manjšinskega vprašanja, pokažimo vsemu svetu, da bomo vedno vztrajali in to z vsakim dnem bolj odločno na politiki, ki si jo je Jugoslavija zastavila kot najpravičnejšo. To bo brez dvoma neposredna podpora našim rojakom, ki vliva vero in zaupanje v bodočnost ter istočasno strah v kosti vsem, ki želijo potujčiti slovenski narod na Koroškem, v Avstriji.«
To so osnovne misli z zborovanja celjske srednješolske mladine v petek pred muzejem revolucije v Celju, ki je enoglasno obsodila ravnanje avstrijskih oblasti s koroškimi Slovenci in nespoštovanje 7. člena jugoslovansko-avstrijske državne pogodbe, ki govori, kaj je Avstrija dolžna zagotoviti slovenski manjšini na Koroškem. Okoli tri tisoč mladih, vmes je bilo tudi nekaj starejših občanov je protestiralo odkrito in brez olepševanja proti vsaki diskriminaciji na Koroškem ter ugotovilo, da je neizpolnjevanje uvajanja dvojezičnih napisov konkreten primer iz življenja negativnih elementov avstrijske družbe do slovenske manjšine.
Mladi srednješolci so se odločno zoperstavili slehernemu preštevanju manjšine in obsodili razne diverzantske akcije, še najbolj pa vladno nezainteresiranost, da takšno nemogoče stanje odpravi.
»Prav nerazumno je, so poudarili v posebni resoluciji, ki je dala ton celotnemu zborovanju, da lahko v demokratični Avstriji obstoja nacistična organizacija kot je Heimatdienst. Zdi se, da Heimatdienst obstoja le zato, da napada in ogroža obstoj slovenske manjšine.«
Z velikega zborovanja pred muzejem revolucije so celjski srednješolci poslali protestno pismo avstrijskemu konzulatu v Ljubljani, ki so ga tudi prebrali. V protestnem pismu zahtevajo, da se nemudoma izboljšajo razmere na Koroškem in da slovenski Korošci končno le dobe vse pravice, ki jim gre do glede na.sedmi člen državne pogodbe. V njem se jasno zrcalijo vse misli, ki smo jih že tolikokrat izrekli na raznih nivojih, naše želje in zahteve do avstrijske vlade. Te misli so se popolnoma nedvoumno odraža le tudi na številnih transparentih, kjer ni manjkalo zahtev kot: Upoštevajte jugoslovansko avstrijsko po godbo, Kaj hoče Kreisky pa tudi solidarnostnih klicov Bratje izza meje, bodite po nosni, da ste Slovenci, Mi smo z vami, Koroški Slovenci, branite svoje pravice in podobno.
Celjsko zborovanje je znova pokazalo da mladi žive s problemi, da jim ni vseeno, kaj se dogaja izven meja domovine, da jim ni vseeno, da nekdo krivično ravna z rojaki in končno, da so z vsemi silami pripravljeni obraniti to, za kar je toliko njihovih očetov in mater dalo življenje in svojo mladost.
Milenko Strašek, Novi tednik, 19. 12. 1974