S tem naslovom je bil na današnji dan pred 65 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
EDINSTVEN PREDMET IZ ZBIRKE PALEOLITSKEGA GRADIVA V CELJSKEM MUZEJU
Gotovo se je marsikomu že neštetokrat porodila misel o preteklosti naše ožje domovine. Kako so naši kraji v davninah izgledali, kakšni ljudje, kakšna ljudstva so tu živela, kakšne so bile njihove navade in podobno. Kogar zanese pot v celjski muzej, se sooči z nemimi pričami davne zgodovine, ki sega desettisočletja nazaj in ob katerih se nam zameglijo vse predstave. Pračlovek, Kelti, Iliri, Grki, Rimljani, Huni, stari Slovani, germanska plemena, Obri, Turki… Kaj vse je šlo čez naša tla? O vsem tem vam bomo v ciklusu odlomkov skušali pripovedovati na čim bolj preprost in zanimiv način. Najdlje nazaj nas najprej popelje profesor LOJZE BOLTA:
UVOD K ZGODOVINI
Mednarodni pomen jugoslovanskega paleolitika je zabeležila že prva paleolitska postaja na Slovenskem, POTOČKA ZIJALKA pod Olševo. Pozornost poznavalcev paleolitika je vzbudila zaradi svoje lege in številnih izredno zanimivih najdb. Potočka zijalka je s 1700 m nadmorske višine druga najvišja paleolitska postaja nas svetu (najvišja jo prekaša samo za nekaj desetin metrov). Prislonjena je na jugoslovanski strani Olševe, že skoraj pod samim vrhom. Oddaljena je okoli 4 ure od Solčave in prav toliko od Železne Kaple na koroški strani.
Univ. prof. dr. Srečko Brodar, nestor slovenskega paleolita, je kot profesor na celjski gimnaziji pred približno tridesetimi leti odkril to paleolitsko postojanko. V večletnih izkopavanjih nam je razkril številne ostanke jamskega medveda. Nič manj številni, po pomenu pa še mnogo bolj dragoceni pa so bili mnogoštevilni kosi koščenega in kamenitega orodja, s katerimi si je jamski človek pomagal v svojem težkem boju z naravo za svoj obstanek. Med temi kosi najdemo številna kamenita praskala, bodala, nože in podobna orodja, ki so mu služila pri vsakodnevnem lovu na jamskega medveda in druge takrat živeče živali. S tem orodjem je medveda ubil, ga odrl in raztelesil.
Razna koščena šila pa so mu slu žila pri obdelovanju kože, kakor tudi pri šivanju raznih ogrinjal iz živalskih kož. Med temi vzbuja posebno pozornost igla, ki jo po splošnem mnenju strokovnjakov lahko smatramo kot prototip šivanke. To je v bistvu votla kost na enem koncu zašiljena. Primerna zareza pa omogoča, da nit ni ovirala ostrine šivanke pri vbodu S tem orodjem so si v tistem času (ne smemo pozabiti, da je bilo to pred približno 30 do 50.000 leti) šivanje že res dokaj olajšali.
Celjski tednik, 8. 1. 1950
