S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Staro znano javno kopališče v središču mesta Celja so zaradi nehigienskih razmer zaprli. Ko so pred desetimi leti zgradili Dom upokojencev, so novo javno kopališče priključili k domu.
Vsi stroški javnega kopališča, kamor so še naprej zahajali Celjani, predvsem iz starega mestnega jedra, kjer še danes ni povsod kopalnic, so obremenjevali Dom upokojencev in že takrat je večkrat prišlo do razgovorov, kdo je sploh dolžan skrbeti za to dejavnost. Kajti, izkazalo se je, da javno kopališče ni donosno, če pa bi kopalcem ponudili ekonomsko ceno, bi bila le-ta previsoka.
Dogovarjanja so potekala tako dolgo, da je medtem kopališče zastarelo, ker ga ni nihče obnavljal in končno ga je občinska inšpekcija leta 1980 zaprla, ker ni več odgovarjalo higienskim standardom. Občinska skupnost socialnega skrbstva je zbrala za obnovo potrebna sredstva, skupščina občine Celje pa je tudi prispevala 90.000 dinarjev.
Z otvoritvijo nove domske enote pred dvemi leti je bilo javno kopališče ponovno usposobljeno. Kljub temu pa se od takrat ni v njem okopal še noben Celjan.
Na večkratne intervencije uprave Doma upokojencev, kdo bo to dejavnost dokončno prevzel, je komite za družbene dejavnosti pri občinski skupščini zadolžil občinsko komunalno cestno skupnost naj pripravi predlog za pokrivanje razlike med ekonomsko ceno kopanja in ceno, ki bi jo plačal porabnik. Medtem je namreč postalo vsem jasno, da je to dejavnost posebnega družbenega pomena, komunalna cestna skupnost pa naj bi sprejela oktobra lani na svoji skupščini odlok in s tem v zvezi tudi vse obveznosti.
O sklepih skupščine naj bi obvestili komite za družbeno dejavnost in tudi upravo Doma upokojencev. Vse do zdaj se to še ni zgodilo. V Domu so bili pripravljeni tudi poskusno obratovati pol leta ter so približno izračunali ekonomsko ceno kopanja. To naj bi veljalo lani 70, letos že 100 dinarjev. V kopališču bi morala biti zaposlena dva delavca, tistih pa, ki bi se radi okopali, pa najmanj 28 na dan. Letos, ko so kopalci že čisto obupali in se hodijo umivat drugam, resnično ni veliko povpraševanja po kopanju. Ljudje so se sprijaznili z mislijo, da javnega kopališča v Celju več ni.
Naj tako malodušje podpiramo in bijemo plat zvona za javno čistočo, ki je v vsakem mestu potrebna? Še vedno je v Celju dovolj ljudi, ki nimajo lastnih kopalnic, zato so se prisiljeni umivati kakor vejo in znajo. Če ima javno kopališče status posebnega družbenega pomena, potem naj se ta tudi izpolnjuje. Na potezi je torej občinska komunalna cestna skupnost, ki je odgovorna, da to črno piko Celjanov izbriše.
Zdenka Stopar, Novi tednik, 22. 3. 1984
*cena časopisa: 17 dinarjev
