S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Ideja za ponovno ustanovitev (in registracijo) Kulturnega kluba Ivan Cankar v Celju se je najbrž rodila nekega poznega zimskega večera v bistroju Atrij na Glavnem trgu (ali pa v sosednji gostilnici Oskar), ob srebanju vročega čaja ali ob čaši vina, ko so se nekateri pozni gostje nostalgično spomnili na druženja kulturnih delavcev izpred desetih let v tedanjem Klubu kulturnih delavcev Ivan Cankar.
Prva predsednica kluba je bila znana in aktivna kultur na delavka prof. Anka Aškerc, zadnji predsednik kluba pa tudi znani mestni arhitekt Tomaž Jeglič… Gostinsko ponudbo v skromnih prostorih (ko o bistroju Davida Tomasinija ni bilo ne duha ne sluha) sta korajžno vzela v svoje roke slikar Bori Zupančič in novinar Vili Einspieler.
Če so zmogli in znali nekoč, bomo, v lepših prostorih in boljših pogojih znali tudi v novo ustanovljenem društvu Ivan Cankar! Rečeno, storjeno. Pod vabilo za prvi umetniški večer, ki je bil 13. januarja (bila je to zagotovo tudi prva prireditev pod milim nebom v tem letu) pod renesančnimi oboki atrija, se je podpisala novoizvoljena predsednica kluba, Majda Žličar. Kot soustanovitelji pa: David Tomasini, Slavko Sotlar, Roman Fonda in Andrej Cimerman, Mile Čepin… Mateja Lebar.
Na prvem večeru so kot gosta sicer napovedali prvaka SLG Celje, Borštnikovega nagrajenca, doma s Cankarjeve Vrhnike, Janeza Bermeža, ki ga žal ni bilo. Je pa Cankarjevo Skodelico kave lepo podal Dušan Cafuta, član trnoveljske Zarje, nastopil je zbor upokojencev pod vodstvom Jožice Soko, pa duo iz ansambla Cmok. Gospa Silva Železnik je recitirala nekaj svojih osebno izpovednih pesmi.
Novopečena predsednica kluba Majda Žličar je bila ponosna na uspeli večer, bilo je tudi nekaj obiskovalcev. O programu Kluba Ivan Cankar pa je povedala, da bo atraktiven, da želijo v klub z ulice pritegniti čimveč mladih v likovne in druge delavnice. Tudi frizerske, na primer, saj je tudi frizerska obrt umetnost, pa restavratorske delavnice in umetniške večere, kot je bil prvi. Zakaj pa ne?!
Mateja Podjed, Novi tednik, 21. 1. 1999
