S tem naslovom je bil na današnji dan pred 60 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Ni še dolgo tega. Bil sem povabljen na deželo k neki družini, ki je proslavljala pomemben družinski dogodek. Seveda so bili zato priložnost povabljeni nekateri sorodniki, prijatelji in znanci. Ko so prihajali, je hišna gospodinja vsakega posebej sprejela pri vratih in ga potem odvedla v »hišo«. Zame je bila pripravila čisto posebno presenečenje. Ko me je prijazna in vedno vesela gospodinja privedla v hišo, mi je semkaj od mize stopil naproti elegantno oblečen, krepak mož in mi smejoč se ponudil roko. Samogibno sem mu segel vanjo, medtem pa so moje misli mrzlično iskale po spominu.
»Martin!« mi je kar iznenada samo od sebe ušlo skozi usta. Krepko sva še objela, potem pa drug drugega trepljala po ramah in se ogledovala. Mož je bil moj stari dobri prijatelj iz mladih let. Skupaj sva se pred vojno pekla v tovarni pri razbeljeni martinovki, družno drobila vsak svoj kos koruznega kruha ter ga zalivala z jabolčnikom ali pa kar s črno kavo, se skupaj veselila doživete vesele ure in že jutri spet preklinjala vso nesrečo, ki jo je s seboj nosila redukcija. Potem sva se bila ločila. Jaz sem ostal doma, Martin pa je odšel za kruhom v tujino.
»Nič hudega mi ni,« pravi. »Vsega imam, toda…«
Nečesa Martin v tujini vendar pogreša. To je rodna grudica. To so domača polja, gore, gozdovi. Domača govorica, ljudje, navade. Zato sedaj skoro vsako leto prihaja sem »po sapo«, kakor temu sam pravi.
V hišo je tedaj stopila gruča mladih ljudi. Neki fant se je odluščil od skupine in stopil k nama. Martin mi je predstavil.
»To je Milan; moj starejši sin,» je dejal. Sinu pa je v tujem jeziku pojasnil kdo sem. Fant je bil videti vidno vzradoščen ob tem novem poznanstvu. Že čisto domač v hiši, me je navdušen peljal na drugi konec dolge, z vsemi dobrotami obložene mize. Tu smo sedli. Ves večer sem sedel med očetom in sinom, pogovor pa je tekel o vseh mogočih stvareh. Prigrizovali smo dobrote, ki jih je bila za svoje goste pripravila dobra gospodinja in nam jih je sedaj ponujala bogato obložena miza, vmes pa smo med neštetimi zdravicami pridno srkali žlahtno vince. Martin ni nikoli srknil iz kozarca, da ga ne bi poprej dvignil proti meni in nazdravil: »Še na mnoga srečanja!«
Človek se ob takih priložnostih čisto namenoma izogiba pogovorom, ki bi vsaki družbi pokvarili razpoloženje. Politika, ideje, prepričanje. Mene pa je strašno mikalo, da bi iz ust teh dveh mož slišal tudi kakšno besedo o njunih nazorih. Toda moral sem potrpežljivo čakati, da kateri od njiju morda le spregovori. Ko pa je kazalec na uri zlezel čez polnoč, sem se dvignil, da bi se poslovil. Tedaj je mladi Milan kot v obupu dvignil roke.
»Vi hočete oditi!« je dejal. »Jaz pa bi vam imel še toliko stvari povedati. Nikar no, ostanite!« je skoro prosil. Ko sem gledal njegove tako iskrene oči, nisem mogel odreči. Tudi Martin je dejal, da je prav, če še ostanem s sinom, ker sam gre počivat, radi jutrišnje dolge vožnje. Naslednjega dne sta s sinom namreč odpotovala. Poslovila sva se in Martin je odšel spat. Zdaj sva ostala sama z Milanom. Predlagal je, da bi stopila ven, da se nekoliko ohladiva. Soglašal sem. Odšla sva na teraso. Stala sva prav pod lučjo, ko je spregovoril, seveda v svojem jeziku. Takole je začel:
»Ljubi prijatelj, dragi tovariš! Ne veste kako mi je žal, da ne znam jezika svojega očeta. Pri nas doma je tako, ker mati ne razume tega jezika, zato ga tudi v hiši nismo mogli uporabljati, pa se ga tako nisem mogel naučiti. Toda zagotavIjam vam, ko se prihodnje leto zopet vidimo, se bom z vami vsaj za silo pogovoril slovensko. Saj sem vendar Slovenec. Sem državljan dežele, kjer živim. Lojalen državljan. Rad imam tisto deželo. Moja domovina je, v njej sem se rodil. Tudi moj oče se je rodil tu na tej zemlji. In jaz sem ponosen in srečen, da sem sin tega malega naroda, ki je s svojo pridnostjo, poštenjem in s svojo borbeno doslednostjo dosegel ugled, ki je segel v vse dežele na vse kontinente sveta. Trdno upam, da nikdar več ne pride do vojne. Če pa kdaj le pride le vedite, da bom takrat jaz tu. Tukaj bom z vami. Vaš boj je moj boj. Jaz sem Slovenec!«
Pri teh zadnjih besedah si je bil svojo dlan trdo položil na široke prsi. In tako je stal tu pred mano v jarki luči lampiona, z roko na srcu, njegove oči pa so zrle mimo mojega obraza nekam v daljavo. Vedel sem, da te besede in te plemenite misli niso prišle iz kozarca tam na mizi, je njih čisti izvir bil nekje globoko v duši tega poštenega mladega človeka.
Karlo Dobovišek, Novi tednik, 1. 1. 1965
