Ko sem se v torek ustavila na celjskem trgu, da bi »proučila« cene, me je znova presenetila snaga na naši tržnici. Ta prostor, ki je v večini mest kmalu po dvanajsti uri pravcato smetišče, je pri nas ostalo urejeno tudi v najtoplejšem poletju, pa v času lubenic, grozdja in bučnic.
Ko sem tovariša Murka — vprašala, kako je to mogoče, se je skromno nasmehnil: »To je menda že tradicija.«
Res pa je, da celjsko tržnico štejejo med najbolj čiste tržnice pri nas. Zadnjič se je celo pripetilo, da nas je zaradi vzornega reda pohvalila neka Švicarka — češ, da kaj takega še ni videla. Zanimivo . pa je to, da imamo mnogo težav s kupci. Medtem ko so prodajalci izredno disciplinirani, pa kupci včasih mečejo odpadke kar na vse strani.
Zlasti okrog vodnjaka se čez dan nabere vse polno ostankov grozdja, jabolk, hrušk, poleti pa tudi lubenic. Mislim, da bi se morali kupci zavedati tega, da je tržnica pravzaprav tudi ogledalo njih samih.«
To prav gotovo drži. Če že naše mesto zasluži oceno »belo mesto«, naj velja tudi to za tržnico.
Celjski tednik, 11. 10. 1963
