Pred nedavnim sta se na celjskem območju pojavila dva plakata, ki v pakedranju slovenščine najbrž nimata primere in bosta verjetno še dolgo ostala izjemni pojav v vsej vesoljni plakatarski kulturi. Plakata je »vkup spravil« odbor za izgradnjo spominskega doma Bori in Ramizu v Prištini. Na manjšem, kjer sta natisnjena življenjepisa obeh revolucionarjev, na primer beremo: »Mladina glavnega mesta Autonomne Pokrajine Kosova in Metohije — Prištine, se odločila da se obrne na vsakega delovnega človeka, vsak delovni kolektiv noše Socijalistične družbe in vsem narodom Jugoslavije s pozivom na solidarnost v izgradnji »spominskega doma« . . . Ker sovražniku nista ničesar izdalo, so ju vedoč kakšne revolucionarje imajo v rokah, skupno vstrelili . . .« Še hujših jezikovnih spak mrgoli na večjem dvobarvnem plakatu. Na primer: »Mladina… je odlučila, da se obrne svakemu delovnemu človeku…« ali pa: »Glavno mesto Kosova in Metohije — Priština izišla je v svobodo iz burne zgodovine, v stoletnega suženstva in zaostalosti in na pomoč družbe šla na pot hitrega in vsestranskega socialističnega napretka.« In dalje: »Mladinci in mladinke se stavljaju osnovno barvo Priština, mladost je krvotok njenega razvitka . . . Mladina Prištine, se zaveda nedovoljnih matrijalnih sredstev svojega mesta, se je odlučila da postane nosilec zvezne akcije v nabiranju matrijalnih sredstev od naše družbe.« Višek nad viški pa je gotovo stavek: » . . . katera sta objeta živela in objeta šla v smrt, poleti 1942. VIZIONARSKI OPSEDENI BODOČNOSTI IN ENOSTAVNOM NAŠIM NARODOM.«
Kaj bi lahko rekli o vsem tem? Da so bili morda avtorji »vizionarski obsedeni« od prepričanja, da poznajo slovenščino? Kako je mogoča tolikšna samozavest? Zakaj niso sestavljalci teh zmazkov čutili najmanjše potrebe, da bi jim pri sporočilu o tako resni zadevi pomagal kdorkoli, ki obvlada slovenščino?
Celjski tednik, 7. 3. 1968
