Celjska ZK v zadnjih petih letih (od 1968 do 1972) v svojem notranjem sestavu ne doživlja bistvenih sprememb. Že številčni podatki o članih kažejo na skoraj nespremenjeno stanje. Poglejmo, kako se je v petletnem obdobju gibalo celotno članstvo ZK: 1968. je štela celjska ZK 3013 članov, 1969 2993 članov, leta 1970 3049, 1971 nekaj manj, 3033 članov in leta 1972 2983 članov.
Lani je prišlo v številu članstva do nekoliko večjega odstopanja zaradi sorazmerno skromnega sprejemanja novih članov. Dočim samo število članstva ne pove mnogo o dejanski moči, učinkovitosti in angažiranosti ZK, pa je za ZK, ki je avantgarda delavskega razreda, nadvse pomembno, kakšen je njen socialni sestav. Katere kategorije zaposlenih so v ZK najmočneje zastopane? In ali znotraj ZK dovolj uspešno uresničujemo zahtevo, da naj bo čedalje več članov ZK iz neposredne proizvodnje? Nekateri podatki kažejo, da v osnovnih organizacijah ZK ne razčlenjujejo sproti socialnega sestava članstva in da se navkljub vsem zahtevam o delavski ZK za uresničenje te naloge niso dovolj storili.
To trditev potrjuje razčlenitev stanja v organizacijah ZK nekaj največjih celjskih delovnih kolektivov. V delovnih organizacijah Aero, Cinkarna, EMO, Ingrad, Metka, Toper, Zlatarna in Železarna je zaposlenih 9.560 VK, KV, NK in PK delavcev. Toda od tega je vključenih v ZK le 414. V sestavu zaposlenih odločno prevladujejo delavci v Ingradu, Žični, Aeru, Libeli, Cinkarni, Cestnem podjetju, Železarni, Topru, Metki in Obnovi, toda udeležba delavcev v ZK je v vseh teh kolektivih skromna. V Ingradu je od 1.228 zaposlenih v ZK 71 delavcev, v Cinkarni od 1.547 le 59, v EMO od 3.144 samo 106, v Železarni od 2.461 zaposlenih 79 delavcev. V drugih kolektivih ni nič bolje: v Topru je zaposlenih 829, članov ZK-delavcev 21, v Metki je od 934 delavcev 18 v ZK, v Cestnem podjetju od 442 11 in Obnovi od 377 zaposlenih le 7 delavcev. Če bi izkazovali te podatke tudi procentualno, slika ne bi bila lepše obarvana.
Podatke bi lahko oplemenitili še s številkami o delavcih, ki imajo višjo kvalifikacijo, so pa prav tako zaposleni v neposredni proizvodnji. Vendar pa nanizani podatki, o katerih so razpravljali celjski komunisti na zadnji seji občinske konference Zveze komunistov prejšnji teden, opozarjajo na temeljno nalogo vseh organizacij ZK v bazi. Dosedanji odstotek delavcev-članov ZK dosega le 23,90 odstotka in je premajhen. Zato je tudi razumljivo odločno stališče, ki ga je izrazila Danica Bresjančeva v uvodnem referatu — da bo ZK avantgarda delavskega razreda pod pogojem, če bo tudi po svojem sestavu delavska.
Le kako bo ZK brez večje neposredne udeležbe delavcev v članstvu ZK lahko zagotavljala uresničevanje izvirnih in življenjskih interesov delavcev v vseh družbenih sredinah? In če pogledamo še dalje — če ZK ne bo odločneje posegla v svojo notranjo zgradbo in se bo število delavcev v članstvu še naprej zmanjševalo, lahko pride do birokratizacije ZK, do njene odmaknjenosti od delavskega razreda.
Verjetno je tudi zaradi tega na zadnji seji občinske konference več razpravljalcev pregovorilo o sprejemanju v ZK. Menili so, da morajo partijske organizacije z enako pozornostjo sprejemati starejše kot mlade. Zlasti še to velja Za delavski del zaposlenih. V zadnjih nekaj mesecih je prišlo v naši družbi prav na zahtevo in pobudo ZK do kakovostnih sprememb in gibanj. Takih, ki so vnovič začeli utrjevati ugled delavske avantgarde. AU ni pravzaprav res, da v razgovorih ob sestavi članstva ZK in o akcijah za sprejem pozabljamo na mnoge, ki bi želeli tvorneje sodelovati v različnih družbenih sredinah? Kot komunisti. Ne kot med hišne stene zaprti sopotniki sedanjih in tudi prihodnjih družbenih procesov.
Morda si le še preveč nejasno predstavljamo učinke bližajoče se ustavne reforme, ki širi lopute odločanja in možnosti neposredne udeležbe mnogo večjega števila ljudi v »vladanju«. Na zadnji seji občinske konference ZKS v Celju so spregovorili tudi o nekaterih drugih širših vidikih kadrovske politike v celjski občini.
Razpravljali so Boris Rosina, Alfonz Debeljak, Antonija Zatler, Jože Zupančič, Tone Erjavec, Franček Knafelc, Štefan Korošec, Leopold Pere, Rajko Markovič, Alojz Sagadin, Milan Pugelj, Ivan Leskovšek in Stane Seničar. Razveseljiva je predvsem ugotovitev, da se v vseh družbenih in samoupravnih organizmih v celjski občini spreminja odnos do kadrovske kritike. To vliva optimizem
Novi tednik, 15. 3. 1973
