S tem naslovom je bil na današnji dan pred 70 leti objavljen prispevek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Na lanskoletnem filmskem festivalu v Benetkah je znani italijanski režiser Vittorio De Sica zvedel za pripombo, češ, da ne more iz svoje neorealistične kože. To, da so mu očitali ozek režiserski register, ga je podžgalo, da se je odločil za drzen poseg v zgodovinski ambient, še več, segel je po barvni paleti. Temu dogodku se ima zahvaliti Celje, da bo prišlo v umetniški barvni film …
V soboto je okoli dvanajste ure v našem uredništvu klical telefon. Dvignem slušalko… Iz Ljubljane je sporočil France Kosmač, režiser pri »Triglav filmu«, da pride v Celje nenavaden obisk, da pa naj držim jezik za zobmi, ker gosti ne želijo nobene množice celjskih radovednežev.
Dve uri kasneje sem ves nestrpen čakal pred »Ojstrico« in zaman ugibal, čemu prihajajo vrhovi filmske umetnosti prav v Celje. Končno so se na Šlandrovem trgu ustavile tri limuzine. Moral sem dajati zelo klavern vtis, kajti potniki so mi ohrabrujoče stiskali roko, medtem ko sem zmedeno jecljal fraze dobrodošlice, počaščenosti in veselja. Čeprav mi je čez oči legla nekaka koprena zadrege, sem vendarle kaj lahko spoznal vse zvezdnike, čokatega De Sico, toliko opevano Gino Lollobrigido, priljubljeno Audrey Hepburn, slovito konkurentkinjo Gine Sophijo Loren, dalje Martino Karol in končno, kar bi najmanj pričakoval, ljubljenca ženskega sveta Gregory Pecka.
Radi mi boste verjeli, da sem bil Kosmača še najbolj vesel, kajti drugače bi bržčas pobegnil. Le-ta mi je na kratko razložil zakaj gre. De Sica je za svoj novi film izbral zgodovinsko snov beneške republike v bojih proti ogrskemu kralju Ludviku katerega desna roka sta bila sinova celjskega grofa Friderika I., Ulrik in Herman. De Sici gre predvsem za to, da v barvnem filmu poda čim večjo pestrost. Veliko si obeta od kontrasta, ki bo nastal s tem, da se bodo scene filma dogajale ob morju, v muzealičnih Benetkah in v osrčju zelene Štajerske. Ker je Jugoslavija postala zelo zanimiva tudi za film, se hoče De Sica kot Italijan nekoliko revanžirati Nemcem, ki so na naših tleh posneli že vrsto filmov. Medtem ko si je skupina ogledovala panoramo mesta in okolice z Jožefovega hriba in terase pred hotelom »Savinja«, sem zvedel tudi za okvirno zgodbo filma, zlasti tistega dela, ki povezuje vanjo tudi Celjske grofe. Mladi grof Ulrik, znan vojščak in nasilnež z zvijačo zajame pri obleganju Benetk lepo hčerko benečanskega doža in jo odpelje s seboj v Celje. Benetke so se sicer rešile oblegovalcev, izgubile pa so najbolj priljubljeno dekle. Mlad benečanski stotnik, ki ljubi doževo hčerko, se odloči na lastno pest osvoboditi izvoljenko svojega srca. Z najzvestejšimi prodre do Celja, se ponudi za vzgojitelja Hermanovih hčera Ane in Katarine, potem pa neko noč z neverjetnim junaštvom pobije straže, osvobodi lepo Benečanko ter čez obzidje in skalovje pod gradom z njo zbeži.
To so sicer le površni opisi, dela scenarija, ki pa bo obsegal nekaj čez 500 metrov De Sicovega filma. Glavni vlogi bosta zasedla spet znanca iz filma »Rimske počitnice« Gregory Peck in Audrey Hepburn, medtem ko bo Martina Karol igrala Adelejdo Ordtenburško, ženo grofa Ulrika. Lola in Sophija Loren v Celjskem delu De Sicovega filma ne bosta nastopili.
Medtem ko je ljubljanski spremljevalec razlagal ves ta načrt, je De Sics pozorno ogledoval kraj prizorišča. Peljati sem jih moral po najstarejših delih mesta. Zelo navdušen je bil nad ulico Na okopih, nekoliko preveč nor se mu zdi Kocenov trg, Grofija bo popolnoma odgovarjala njegovim načrtom. Nekaj kadrov bodo posneli v osrednji dvorani z znamenitim celjskim stropom, čeravno oboje v resnici časovno ne odgovarja filmski zgodbi. Stari grad bodo mestoma rekonstruirali s kulisami, za celoten pogled na gornji Grad pa bodo verjetno uporabili filmsko montažo.
Ker je takrat ležal še precej visok sneg, skupina pa je imela premalo časa, niso šli na grajske razvaline. De Sica bi si rad ogledal nekoliko več pejsažev, ker so ti, ki jih je videl preveč zazidani s sodobnimi zgradbami. Zato je sklenil Celje v kratkem še enkrat obiskati, takrat seveda s snemalcem, ker namerava posneti nekaj študijskih posnetkov na trak, prav tako pa tudi med domačimi zbrati nekaj desetin statistov in statistkinj in igralcev manjših vlog. Takrat se bo pogajal tudi za gradbena dela in za masovne scene, pri katerih bo potreboval večje število konjenikov in vojakov.
Režiser Kosmač upa, da bo pri tem udeležba naših domačih sodelavcev kar precejšnja. Predvsem želi »Triglav film« »vštuliti« snemalce, da bi se priučili snemanja z barvnim trakom. Igralcev »Triglav film« verjetno ne bo mogel plasirati, ker namerava De Sica poleg najvažnejših vlog spet zasesti amaterje, čeprav tu ne gre za neorealistični film, kakor je bil »Tatovi koles«. Trenutno ne morem povedati, na kak način bo režiser zbiral igralce in statiste. Na to vprašanje je odgovoril, da o tem še ni razmišljal in tudi ne bo, dokler nima pogodbe za sodelovanje »Triglav filma«. Drugače pa, je dejal, tudi pri nas filmski obrazi letajo po cesti, le da je treba človeka, ki jih poišče in vidi. Žal naš časopis ni filmska revija, da bi lahko posvečal več prostora tej zvrsti pisanja. Zato bom prihodnjič pisal o vtisih, ki sem jih imel v tem kratkem času z njimi in objavil tudi njihove izjave.
Celjski tednik, 1. 4. 1955
