S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Ob vstopu je prijetno zadišalo. Štiri dekleta v belih haljah so se vrtela v dveh majhnih prostorih, napol njeni s pečmi, hladilniki, mešalnimi stroji, in z dvema mizama.
V pečice so pravkar porinile maso za biskvit. Ko bo pečen, se bo najprej ohladil, nato pa ga bodo premazale z različnimi kremami, želeji, smetano. Še končna okrasitev in torta iz hotela Evropa bo pripravljena. Preden jo bo dobil gost na krožnik, se mora v hladilniku še dobro ohladiti.
Kdor je enkrat poskusil takšno torto, se ji tudi naslednjič ne bo mogel odreči. Suzana Križnik, Silva Plahuta, Jožica Antlej in vodja slaščičarne Silva Požarnik jih vsak dan pripravijo okrog 50. Največ je višnjevih tort, saj jih imajo ljudje tudi najraje, po tri ali štiri pa spečejo še ostalih šest vrst. »Speče jo« niti ni pravi izraz za to, kako sadne torto nastanejo. Gre namreč za ohlajanje različnih sestavin, s katerimi nato napolnijo torte. Material zanje, kot so na primer želeji, dobijo iz Švice, sadje pa kupijo doma. Poleti napolnijo zmrzovalnike in sadja imajo za celo leto dovolj, nekaj pa ga je tudi iz konzerv. Najpomembnejša pri vsem je menda sladka smetana, ki mora biti uležena, kar pomeni, da čisto sveža ni primerna za torte. Vsak dan je porabijo okrog 80 litrov.
Posebej zanimivo je opazovati, kako spretna so dekleta, ko je treba torto okrasiti. Pa pravijo, da je vse zelo enostavno, le malo vaje je potrebno. Njih so izbrali izmed več kandidatov, saj so bile prej kuharice in so se slaščičarski del šele morale naučiti. S sadnimi tortami jih je seznanil slaščičar, ki je prej delal nekaj let v Švici, kjer se jih je naučil pripravljati. Ko je z njimi zaslovel hotel Evropa, so morali povečati slaščičarno, ki pa je še vedno premajhna, dokupiti hladilnike in druge aparate ter ponuditi na dan 50 tort namesto prejšnjih 30. Še vedno se zgodi, da sredi popoldneva tort zmanjka in se ljudje hudujejo. Drugič spet torte ostanejo in jih naslednji dan ne morejo več ponuditi. Zato vedno pripravijo približno enako število tort. Po nekaj urah se lahko malo sesedejo, spremenijo videz in niso več tako lepe na pogled. Takšne torte predelajo v posebno torto šefa slaščičarne, ki ni nič slabša od drugih.
Ob Novem letu bodo imele slaščičarke še veliko več dela, saj bodo naredile kar 11 tort, ob tem pa še različne za vitke, gibanice… Verjetno se jim zdi vsa ta sladkosnednost malo pretirana, saj same pravijo, da so torte že zdavnaj nehale jesti. V začetku so jih še večkrat poskusile, sčasoma pa so se jih preobjedle. Z nami, navadnimi Zemljani pa je nekoliko drugače, saj torta za 1200 dinarjev ni tako poceni, da bi si jo privoščili vsak dan. Kadar pa si jo, je to poseben užitek. Ko smo hoteli izvedeti tudi recept za katero izmed teh sladkosti, niso bili posebno navdušeni, ker naj bi bila to poslovna skrivnost. Naš fotograf Edi, ki je menda strokovnjak za kuharske zadeve pravi, da v vsem skupaj ni nikakršne skrivnosti, ker je on tudi naredil takšno torto. Potrebuješ le nekaj kozarcev sladke smetane, konzervirane višnje, puding, biskvit, ki ga tudi ni težko pripraviti, to pa je že skoraj vse. Poskusite, morda vam bo uspelo! Tako množične proizvodnje, da bi izdelali kar 18.200 tort na leto ali 36 ton ali v dolžini od Celja do Rogaške slatine, verjetno ne boste imeli. Za domače, če niso preveč izbirčni, pa bo morda le.
Tatjana Cvirn, foto: Edi Masnec, Novi tednik, 27. 12. 1984
*cena časopisa: 20 dinarjev
