Tri dni zapored sem hodila na celjsko tržnico in tri dni se ni tam nič spremenilo. Redke stojnice in še redkejši prodajalci, da o kupcih niti ne govorimo. Samo pred Agroprometom, pred mesnico ali pred pekarno postoji kdaj pa kdaj kakšna gospodinja in se takoj nato urnih korakov napoti domov. Na tržnici vladata tišina in red, tako da je skoraj ne spoznamo več. Kje j e tisti vrišč, ki se j e poleti razlegal v vse bližnje ulice, kje olupki in papir — kar malo dolgčas nam je po vsem tem. Medtem ko se j e poleti na tržnici kar trlo gostov iz sosednjih republik, zdaj gostujejo le Bosanci, ki so tržnico založili z res dobrimi suhimi slivami. Prodajajo jih po 140 in 150 dinarjev za kilogram. Gost je tudi ohrovt iz Splita in nekaj pomaranč in limon iz toplejših dežel — pa seveda tudi uvožena jajčka po 45 dinarjev — to pa je tudi že vse, kar je na trgu »tujega« in ne našega, celjskega.
Celjski tednik, 8. 2. 1963 (cena 20 din)
